Brez bolečine

Besede včasih bolijo. Tudi mene, a ne tokrat. Naj bodo izbrisane zgodbe resnične ali ne, si vsak ustvari svojo sliko. Vsak me porine v svoj predal in si zamišlja točno tisto, kar hoče sam. Napisane besede so očitno še močnejše od izgovorjenih.

Oblaki se topijo kot sladkorna pena, kateri so tako zelo podobni.

List ostaja tokrat nepopisan.

Do nadaljnjega sem dosegljiva malce manj, kot do sedaj. Blog je zrasel v ilegali in tja bo ponovno poniknil.

Opravičilo bralcem? Pojasnilo? Poljubite si levo ramo, razmišljajte in ne pozabite vmes malo zadihat.

Kolaps sistema

Če se mi je v nekem trenutku zdelo, da so bile vse moje reakcije od dneva D točno takšne, kot bi morale biti, se mi danes to ne zdi več.

Marsikdo bi se strinjal. Če človek izrazi željo po tem, da se ga pusti pri miru, to željo upoštevaš. Upoštevaš jo kljub temu, da se v vsakem in vseh pogledih tepe s tvojo željo.

Marsikdo se ne bi strinjal. Človeku je treba pokazati koliko ti pomeni. V vojni in ljubezni je tako ali tako dovoljeno vse.

Kaj je torej prava reakcija?

Pustiti in ljubiti ali ljubiti in težiti?

Zakaj sem izbrala prvo možnost? Nisem se navajena boriti. Vsaj v takem smislu ne. Poleg tega sem navajena upoštevati želje drugih. Sedanji konflikt v meni je nekaj popolnoma novega.

Še vedno se dnevno borim z željo, da ga pokličem. Ne bi rekla, da zmaga razum. Ne vem, če sploh kaj zmaga. Preprosto ne pokličem. Mogoče zato, ker je preprostost nekaj, kar ljubi on.

Razlogov v sebi ne iščem. Ne iščem jih niti v njem. Vem, da razlogov tukaj ni. Ampak kje potem so? Se vele(pre)cenjena Teta Usoda igra z nama? Nikakor. Verjamem le v tiste pravljice, ki jih napišem in realiziram sama. Nama zvezde niso namenjene? Bullshit, preveč svetlobnih let so oddaljene, poleg tega pa ne najdem pametnega razloga, zakaj bi se ukvarjale ravno z nama.

In zakaj kar naenkrat govorim v dvojini, ko pa naju sploh ni? Nikoli nisva bila in nikoli naju ne bo.

Bila je energija, bila je strast, bila je fantazija.

Fantazija, ki se je utopila v zelenem tolmunu, ki ga je narisala moja domišljija.

Videnje

Štiri pike imam na levi rami. Štiri male rjave pikice, ki še nikomur niso padle v oči. Niso kakor tista, malce večja pika, med popkom in mojo muco. Nahaja se ravno toliko proti levi, da pade naravnost v desno oko tistega, ki ubere najbolj običajno pot do skritega zaklada.

Štiri male rjave pikice pa so povsem neopazne. Vsem razen njemu. On jih je opazil, še preden jih je sploh zagledal.

Ležala sva na postelji. Oblečena. Povsem spodobna. Kakšnih pet centimetrov drug od drugega. Dotikala, vsaj fizično, se nisva. Čutila sva se v povsem drugih sferah.

Namesto najinih ustnic so se poljubljale najine besede. Namesto najinih teles se je prepletal najin smeh.

Potem jih je našel. Štiri male rjave pikice. Še sama nisem vedela, da jih imam. In to prav tam, kjer je rekel, da so. Precej nejeverno sem odmaknila pulover in jih zagledala. Štiri, ki tvorijo krivuljo proti levi. Zanje ni mogel vedeti prej.

Videla sva se prvič.

Včasih

Včasih, ampak res samo včasih, mislim nanj. Recimo, da včasih tudi diham. In če včasih diham in včasih mislim nanj, potem je jasno kaj počnem. Včasih.

Včasih, resnično samo včasih, se včasih spremeni v ves čas. O tem seveda ne govorim. Tega nikdar nikomur ne priznam. Saj sem že lep čas nazaj rekla, da je moja skrivnost. Čeprav je včasih čudno skrivati nekoga, ki ne obstaja. Vsaj zame ne.

Včasih, in s tem nikakor ne mislim vsak ljubi dan, ga kličem. Ne kličem ga na telefon, to bi bilo nedopustno. Namesto tega rajši šepetam vetru, rišem po lužah in se derem oblakom. Ne sme vedeti, da to počnem, le predstavljam si, da me sliši.

Včasih potem postanem jezna. Če me sliši, zakaj se vendar ne oglasi. Kondor bi vendar moral leteti v pravo smer. K njegovi triindvajsetici. V moji smeri pa še vedno letijo le ptice ujede. Je vedel, da me bodo raztrgale takoj, ko bo zaprl svoja krila?

Včasih ljubim.

Night out

Potem, ko sem ji v nekaj kratkih stavkih razložila vse, kar se mi zdi, da vem o ljubezni, sva se v prijetno zatemnjenem ambientu s svetlečimi dežniki na stropu, skoraj sesedli v kavč.

Izbrana oprava je odkrivala čisto preveč in zaradi prav nič skritih poželjivih moških pogledov, sem se počutila fantastično. Kmalu so se pogledi spremenili v tipične prošnje za cigaret in ogenj. Ob tem, ko sem z nagajivim leskov v očeh ponavljala, da imam ogenj, se jih je večina le sramežljivo nasmehnila.

Nisem opazila, da se mi približuje. Ni od daleč vpil, kaj bi rad in ni se sklonil k meni. Počepnil je in mi ob tem koleno skoraj porinil v pičko. Ravno dovolj, da je pritegnil mojo pozornost. Očala mi je položil v naročje, jaz pa sem mu z eno roko vtaknila cigaret v usta in mu ga z drugo prižgala. Nakazal je, da bi se rad usedel in čeprav sem bila v zelo udobnem položaju, sem se premaknila. Potem se je predstavil. Najprej meni, potem še njej.

Govor ga je izdajal, ni bil od tu. Pogovor je stekel in veš čas sva se smejala. Nič blazno pomemnega ali pametnega mi ni povedal. Kot bi čutil, da tega nikakor ne potrebujem. Pozanimal se je o vsem. Kdo sem, kaj delam, od kje poznam prijateljico in še nekaj nepomembnih detjlev, potem pa se je približal mojemu vratu in globoko vdihnil. Spet sem se smejala, on pa se je od vrata preselil k rokam in spet pristal tam, kjer je začel. Čeprav je bilo očitno, je še poudaril, da mu neverjetno dišim. Nekaj časa je analiziral moj besedni zaklad, nekaj časa moj vonj, nekaj časa pa moj smeh. Naslonil je svojo glavo na mojo ramo.

Po kakšni uri ali dveh sem vstala, ga poljubila na desno lice in mu rekla, da je prijeten.

Nasmehnil se je in iz pogleda sem razbrala, da mu ni prav da grem. Kljub temu ni postal vsiljiv. Pomižiknil je in se vrnil h kolegu.

Elvir, arhitekt iz Tuzle.

Unchain my heart

Unchain my heart, baby let me go.
Unchain my heart, 'cause you don't love me no more.

I'm under you spell like a woman in a trance.
But I know darn well that I don't stand a chance.

So unchain my heart, oh please, please set me free.

Nekje

Nedokončana risba na platnici. Poteg črnila po listu nenapisane knjige. Zgodba o sreči, a brez konca.

Okostnjak v moji omari. Nehotni spomin, bi rekel Marcel.

Njegov okus ni bil okus magdalenice namočene v čaj. Bil je okus soli, ki se je zrcalila v mojih očeh. Siva modrina s spomladansko travo.

Bil je številka 23. Sama sem številka 8. Smejala sva se številki 9. Razbila številka 12. Danes, kot številka 14, si vzame čas samo zase. Vidim ga in slišim.

Pošljem mu poljub na levo ramo in vmes ne pozabim malo zadihat.

Marioneta

Luna je nazaj. Še vedno se zavija v rožnate meglice, a nič več mi ne pošilja poljubov. Le domišljam si, vsake toliko, da mi še vedno jih.

Čudila sem se nad obdobjem, v katerega sem zapadla. Čudila sem se dogodkom, ki so se vrstili. Čudila sem se celo dogodkom, ki se sploh niso zgodili. In sanjala.

Kruta realnost v meni, nikoli zavita v celofan, vedno ostra in pekoča, se je za nekaj trenutkov umaknila. Ni pobegnila. Ni se skrila. Še vedno jo čutim, še jo živim. Pa vendar je nekaj vseeno zelo drugače.

Od te drugačnosti se ne čuti ogroženo. Ne trudi se boriti za mesto, ki si ga je prilastila v dobre četrt stoletja. Preži v ozadju in čaka. Pazi name.

Tihi dogovor. Nisem hotela ljubiti. In ona mi je to omogočala.

Izdaja? Nje? Same sebe? Ali zgolj nekaj neizbežnega?

Zaradi njega sem poiskala dušo in zagnala srce. Težak, a vseeno enostaven korak. Težji je tisti drugi. Izgubiti dušo in izklopiti srce.

Marioneta sem. On pa se niti ne zaveda, da je gospodar vseh mojih niti.

The beast within

42

Ne razmišljam kaj počneš, kaj se ti podi po glavi, enostavno odplavam v svojo namišljeno vas, pred svoj namišljen kamin, se zleknem na kavč in se smejim s svojim namišljenim tabo.

Kaj narediš, če se tvoja želja tepe z željo nekoga drugega?

42.

Vedno sem verjela, da si je treba želje uresničit. Ne za vsako ceno, ampak saj takih želja, ki bi utegnile prizadeti koga drugega nikoli nisem imela. Do sedaj.

Razen tega, da včasih besno jokam, se počutin fantastično. Živo in na nek čuden način izpopolnjeno. Zakaj, če pa nimam razloga?

42.

Le sexam ne več. To me je presenetilo še bolj kot solze. Presenetilo me je, da nisem opazila nikogar, ki bi me pritegnil. Nihče ni v meni prebudil želje po tem, da bi mu nekaj dala in nekaj vzela. Nihče.

Kako to? 42.

Šele danes prvič sploh premišljujem o tem. Kot da bi mi ogromna radirka zbrisala vse, kar je moja zgodba pisala do sedaj in praznino nadomestila s samimi čudnimi vprašanji, na katera mrzlično iščem odgovore. Kako naj vendar potem počnem kaj drugega?

42. Vedno znova.

Naj torej zgradim nekaj novega ali preprosto zaupam temu kar imam, kar vem?

42.

Ime

V začetku je bilo delovno. A je ostalo malce dlje, kot je bilo predvideno.

Zdaj vem zakaj.

Prav je, da blog raste z mano.

Trenutno sva v puberteti.

Calm

Tekma

Tekla sem. Tekla sem, kot da bi tekla za življenje. Z vsako potno kapljico, ki je spolzela po telesu in se razbila ob tleh, je moje telo postajalo lažje.

Bežala sem. Jaz, ki nikoli ne bežim. Bežala sem sama pred sabo. Bežala pred mislimi, ki so se vžgale v sleherni del mene. Bežala pred mislimi, ki jih do takrat nisem poznala. Bežala sem pred občutkom nemoči. Že sama beseda mi je tuja, kaj šele občutek. Bežala sem pred občutkom strahu. Kako, ko pa nikoli nisem verjela, da sploh obstaja. Bežala sem pred bolečino. Pred bolečino, ki mi je najprej s solzami napolnila oči in me potem trgala kos za kosom, kot ptica ujeda, ki se loti svojega plena.

Čutila sem kremplje, ki so me pritiskali k tlom. Čutila oster kljun, ki je zarezal vame in sunkovito potegnil. Včasih se je ustavil. Nisem bila več prepričana. Enkrat se mi je zazdelo, da izgubljam boj, v katerem se niti nočem boriti, spet drugič, da me nekdo pripravlja na nekaj popolnoma drugega, drugačnega.

Trenutno? Diham. Vdihnem in izdihnem počasi. Hvaležna sem mirnosti, ki me je napolnila. Hvaležna sem njemu. Zakaj? Ker me je ubil in mi hkrati dal moč, da živim naprej. Ker je postal najbolj boleč in hkrati najlepši spomin. Ker ga ni pa vendar je in vedno bo.

On je jaz, le drug obraz.

Do neba

Bala sem se edino tega, da bi mu nehote dala več, kot je bil tisti trenutek pripravljen vzeti.

Začetnica sem bila v tej igri. V igri, ki ni bila še niti napisana. Pravila. Če so sploh bila, so se določala sproti. Meje so se podirale in postavljale hkrati.

Pot, po kateri sem skorajda tekla, je bila brez kažipotov. Brez semaforjev. Brez opozorilnih tabel.

Cilj ni bil znan. Vsaj meni ne. Gorela je le želja. Moja. Tvoja. Najina. Čigava pravzaprav?

Nestrpna sem bila. Kot ponavadi. A takrat me je ta nestrpnost pomirjala. V nestrpnosti sem našla zaveznico, ki me je držala nad tlemi ravno toliko, da me ni odneslo v nebo.

Tja ne smem. Ne sama. Tja greva nekoč oba. Če je pot prava. Morda.

Broken

Vročina

Danes mi je preprosto in samo vroče. Že ves dan postopam po stanovanju. Seveda obstaja milijon stvari, ki bi jih morala postoriti, a nekako ne najdem volje.

Preveč razmišljam. Potegne me v nek paralelni svet, ki sem ga pospešeno gradila vrsto let. Nič posebnega ni tam. Nič otipljivega. Morda se tja vedno znova vračam prav zaradi tega.

Tam od mene nihče ne pričakuje prav ničesar. In kar je verjetno še bolj pomembno, jaz ne pričakujem ničesar od nikogar. Edino na ta način nikoli ne prizadenem. Niti sama nisem prizadeta. Nikoli tako, kot me je, verjetno nevede in nehote, prizadel on.

Ne zamerim mu. Nikakor. Hvaležna sem za trenutke, ki so nama bili dani. In hvaležna sem, da ga imam, v tistem drugem svetu, še vedno pravico objemati in poljubljati.

Vedno sem vedela, da bo prišel trenutek, ko ne bom mogla nadzirati vsega. Čakala sem, sploh v zadnjem času, da pride in mi pokaže nekaj zame popolnoma neobičajnega. Čakala sem, da mi pokaže tisto, v kar nikdar nisem verjela. Čakala sem, da mi da vse, kar sem si nevede ves čas želela. Čakala sem nanj.

Vedela sem od samega začetka, da je moja sreča največja iluzija. Vedela sem, da toliko dobrega enostavno mora nositi s seboj tudi nekaj slabega. Eno brez drugega naj vendar ne bi obstajalo.

Še preden je prvič spregovoril z menoj, še preden me je prvič poljubil in preden me je skril v svoj objem, sem vedela kam me bo odpeljal. Stopila sem, zavestno, na njegovo pot. In sprejela sem, zavestno, njegov odtis.

Ne dam ga. Nikdar. Kar mi je dal je samo moje. Boli me. Ampak temu občutku se nikdar ne odpovem.

Čeprav vem, da tudi sanjati več ne smem.

Val

Vzel me je nepričakovano. Od zadaj. Kot val se je zgrnil nadme. Ujel me je v svoje pene, se poigral z mojim telesom in ga, naveličan, z vso silo treščil ob skale.

Njegove kapljice so prodirale vame skozi vsako, še tako majhno poro. Pila sem ga. Čutila sem, da je slan. Čutila sem, da je spolzek. Slutila sem.

Slutila sem neizbežnost, ki je sledila. Videla sem svoje raztreščeno telo, še preden je vedel on sam. Nisem se upirala niti za trenutek. Nikdar. Ne takrat, ko me je lovil. Ne takrat, ko me je imel. In ne takrat, ko me je izpustil.

Potapljala sem se z njim in utapljala v njem. Zavita v njegove pene sem jadrala, sem lebdela, sem živela.

Pogasila me je voda. Ugasnil me je on. Nikoli več ne bom gorela.

Yesterday

The way I saw the moon.

Preteklost se nariše v prihodnosti

Tako preroško se počutim.

Luna

Kadar luna sije name, običajno spustim rolete. Včeraj jih nisem. Opazovala sem njen bledi obraz. Skozi motne zavese in meglice na nebu je izgledal še bolj razmazan. Ležala sem čisto pri miru in zadržala dih. Tišina.

Izdihnila sem počasi. Z zaprtimi očmi. Ko sem jih odprla, mi je šepetala. Nisem slišala.

Še enkrat sem se popolnoma umirila. Še bitje srca se je upočasnilo. Spet nič. Le občasen piš vetra. In že kar preteča tišina.

Obrnila sem se stran in zaprla oči. Šepetanje. Čisto blizu mojega ušesa. Niti trznila nisem. Domišljija se spet poigrava.

Pramen las mi zdrsne prek lica. Pogledam jo. Še vedno je visoko na nebu, a njena svetloba ovija moje telo.

Vstanem in se sprehodim do okna. Odgrnem zaveso in ji gola stojim nasproti. Trzne?

Nočem nazaj. Stojim na mestu in ne odmaknem oči. Šepetanje me doseže kot odmev. Svetloba, ki sem jo do sedaj le videla, se začne zapletati v moje lase. Sprehodi se čez stopala na tleh, zaokroži okoli stegen, spolzi po vratu in me poljubi na usta.

Nasmehnem se. Kdo mi je poslal poljub?

Tukaj ali tam?

Ležernost

Zavita v svoje snežno bele rjuhe sem ležala na hrbtu in ga opazovala. Deloval je spokojno pa vendar je vsake toliko časa sunkovito trznil. Želela sem se ga dotakniti, a ga nisem hotela zbuditi. Všeč mi je tak. Hkrati blizu in daleč.

Sprehajala sem roke tik nad njegovim telesom. Vsake toliko časa se mi je zazdelo, da jih čuti. Zamomljal je nekaj nerazumljivega in stegnil roko proti meni. Spretno sem se ji izognila. Njena teža v tem trenutku ni bila dobrodošla. Le omejevala bi me. Pri mojem početju.

Še bolj sem se mu približala. Odgrnila sem rjuho in si pobliže ogledovala vse detajle. Lasje, ki so bili še vedno rahlo vlažni, so se lepili na čelo in ušesa. Nos se je perfektno zlival z vsemi potezami obraza. Zob ne vidim. Vidim pa njihov odtis. Med vratom in ključnico. Ni pravilen. In usta. Ustnice. Obliznem jih. Njegove. In on spet momlja.

Za trenutek odpre oči, se nasmehne in potoni nazaj v globine sna. Še vedno nočem, da se prebudi.

Želim si ga še malo opazovati. Mišice, ki se napnejo kadar trzne. In njegov, njegov čudoviti kurac. Je pripravljen še vedno ali že spet?

Ne grem se več. Sklonim se nadenj, še preden se mu uspe dokončno predramiti.

Vzamem si ga.

Ne zdi se več utrujen.

Predrznost?

Pride otožnost z vremenom? Pride osamljenost zato, ker jo rabimo ali zato, ker tako hoče?

Zgubljam svojo nit, a sem vsemu navkljub pomirjena. Poskušam, znova in znova, ujeti vsaj en košček resnice. Iščem načine in iščem poti, ki bi govorile tisto, kar mi je najtežje slišati. Rada bi verjela točno tisto, kar mi govorijo. Rada bi se smejala, rada bi kričala, rada razumela.

Všeč sem si. Mnogi bi rekli celo preveč všeč. Nič slabega ne vidim v tem. Še posebno se ne počutim. To mi pravijo oni. Jaz pa se ob vsem tem počutim kot duh. Kot prikazen nečesa, kar ne obstaja. Kot prikazen, ki so jo ustvarili sami. Mnenja o meni se vedno krešejo. Tudi tukaj se. Na nek način me to zabava. Včasih pa me zgolj dolgočasi.

Igrala sem se. Še enkrat več sem bila poredna. Ne hudobna, le poredna. Nedolžna pravijo da izgledam. Nebogljena. Celo prestrašena. Ob tem pa čutijo še nekaj. Predrznost, jim pravim. In se smejijo.

Predrznost jih vedno pokonča. Tudi sama bom enkrat prišla na vrsto. V to sem prepričana. Nekdo me bo ujel, izrabil in prizadel. Blizu je.

Mar ve, da ga že opazujem?

Solitude

Padec?

Zakaj se mi jutri, kadar sem z njim, vedno zdi le privid nečesa kar ne obstaja?

Dež

Hladni biseri padajo z neba in se razbijajo ob mojem telesu. Neskončno njihovih okruškov prične nagajivo igro. Brez zemljevida potujejo po navideznih poteh, ki so se skozi leta izrisale na meni. Žgečkajo me. Dražijo in pomirjajo. Kot dotiki moških in žensk, ki so se imeli priložnost sprehajati po istih poteh. A ne vseh. Vsi ne premorejo talenta. Le iz tega razloga sem postala izbirčna.

Se vam kdaj zdi, da bolj, ko se trudimo spreminjati, bolj ostajamo isti? Zavijamo se v pajčolane monotonosti pa vendar je vse, kar si želimo, izhod. Izhod iz ujetosti vsakdana. Enoličnost nas ubija. Zakaj potem tolikokrat hrepenimo po njej? Po lažnem občutku varnosti, za katerega že takoj vemo, da je prav to, lažen. Iluzija. Čar iluzije pa kar vabi in vabi. Kdo je dovolj močen, da ne sanja? In kdo je dovolj neumen, da sanjam sledi?

Nisem močna in sem neumna. Če bi poskusila to spremeniti, bi si vse skupaj le potrdila. Si želim spremembe? Ne takšne. Me je strah? Ne, strah je izziv. Kdo me izziva? Sama se, vedno. In oni, ki me ljubijo tako zelo, da me želijo spremeniti? Bi me potem še ljubili?

Iščem ga. Njega, ki me ne poskuša spremeniti. Če se mučim, ga mučim. Če se muči, me muči. Bo prej neskončnost ali jo prehiti jutri?

It's only when I lose myself in someone else that I find myself, I find myself.

Under my skin

Stuck in a moment

Delovne obveznosti včasih ne dopuščajo, da bi stvari potekale tako, kot si jih zastaviš. Konec tedna se je prikotalil z neverjetno hitrostjo. Ure so letele mimo mene, kot bi jih grabil in metal kakšen izklesan metalec diska.

Zadnja leta se zdi, kot da je teh metalcev polno vsepovsod. Ne spomnim se, kdaj bi se mi nazadnje kakšen trenutek vlekel. Dobro pa se spomnim trenutkov, za katere sem si potihem želela, da bi se.

Takrat recimo, ko naju je s kovtrom pokril čez glavo in se nagajivo nasmehnil. Ni mi dovolil, da se ga dotaknem. Približal se je na milimeter. Njegova vroča sapa je polnila moja pljuča in se vračala, kot bumerang, nazaj v njegova. Vročina je vsako sekundo postajala bolj neznosna. Običajno hrepenijo po tem, da me poljubijo. Tudi on je. Tega ni niti hotel niti mogel skriti. Pa vendar me ni.

Vem, da je čas mineval. A takrat nisem imela tega občutka. Premikala sva se počasi in se ujela v trenutek, ki je trajal in trajal. Nisva govorila. Le nasmeški so sem in tja presekali napetost.

Telesi sta drhteli. Potne kapljice so se nabirale počasi, a vztrajno. Tudi očitno nestrpne, so se zbirale v kaplje in se podale na pot. Vsaka posebej me je rezala, kot britvica v šibko telo.

V trenutku obupa, nemočnega pogleda in nezgrešljive želje so se najine ustnice vendarle dotaknile. Čas je zdivjal naprej in ko je minuto kasneje raziskoval še bolj vročo notranjost, sem si želela le to, da nikdar ne konča. Tam, milimeter stran od njega, sem se rodila, živela in tam bi z lahkoto tudi umrla. Čas.

Napake

Kako lepo je še vedno pometati pod tujim pragom.

In kako hitro si dovolimo biti sodniki in že v naslednjem koraku to zanikati.

Tega si jaz preprosto ne drznem.

Izlet

V neznano. Ko se vsedeš v avto in te odnese kamor pač te. Sama. In neskončno možnosti. V avtu najljubša glasba in veter, ki mrši lase. Tako svoboden občutek. Ježi se mi koža in misli drvijo s približno isto hitrostjo, kot moj avto. Zakaj mi vsi hočejo prodati ljubezen tako poceni?

Kot bi ljudje našli poslanstvo v tem, da me prepričajo, kako krasno je ljubiti. Veliko ljudi mi je že prekrižalo pot. Vsak s svojo grenko ljubezensko izkušnjo. Jaz je še nimam. Pa sem kljub temu edina, ki ne hrepenim po ljubezni.

Moje telo kipi. Napeto je v pričakovanju novega izbranca. Šele sedaj se zavem, kam me pelje cesta. Na poti proti morju se bo motor ugasnil. Tam, kjer diši po sveže pokošeni travi. Tam, kjer te med doživljanjem vrhunca opazuje prenekatero divje bitje. Bitje narave. V tisti nasladi. V tistem oceanu energije. V tistem neustavljivem valu.

Čakal me je. Na tistem najinem mestu. Najinem le takrat, ko se izgubljava en v drugem. On je lizal levo ramo. Tako kot takrat, ko ga sploh ni zraven. On je trgal grozdne jagode in jih mečkal na mojem telesu. Sok grozdniha jagod se je mešal z najinimi sokovi in vpijal v najini telesi. Oblaki so se zdeli čisto blizu.

Še cel dan sem dišala po grozdju. Po grozdju, po fuku in po njem.

Nič ne diši tako prijetno.

Just thinkin'

Kopel

Privoščila sem si kopel. Mogoče zaradi včerajšnjih oblakov. Zaželela sem si rdeče belega večera. Mešanica vonja vanilije in cimeta me spravlja ob pamet. Sveče gorijo podnevi in ponoči. Vse obleke, zavese, posteljnina, prav vse je prežeto s tem sladko eksotičnim vonjem. Vsak ga opazi. In vsak si ga zapomni. Robove banje sem uporabila za svečnike. Vodo sem oplemenitila z oljem, ki dela mojo kožo tako božansko svilnato. In dodala sem še nekaj rdečega. Penečo kopel. Vino in vrtnice. Ne tepe se z vonjem cimeta in vanilije. Celo poživi ga. In pene, ogomne količine pene, obarva prijetno roza. Kot oblake.

Banja mora biti polna do vrha. Vležem se, globoko vdihnem in zaprem oči. Kakšen film bi si zavrtela? Takšnega, ki vključuje banjo, ali takšnega, ki je ne? Morda takšnega s svečami? Poskušam opisati občutek, ko se plamen sveče skoraj dotika tvoje kože, a te ne opeče? Kolikokrat sem že slišala, da je v ljubezni in vojni prav vse dovoljeno. Kaj pa pri sexu?

Ne maram omejevanja. Vedno sem bila in vedno bom zagovornica občutkov. Pravih občutkov. Če se ravnaš po njih, si lahko dovoliš vse. Sam svoj gospodar. V vsakem trenutku. Tudi gospodar tistega, ki je gospodar plamena. In potne kapljice ena za drugo polzijo po telesu, se zableščijo v rumeni svetlobi in se vpijejo v snežno bele rjuhe.

Najrajši spim v belem. Tako nedolžno je vse skupaj. Tako nedolžno in preprosto.

Voda se počasi ohlaja. In premamile so me rjuhe. Potopila bi se vanje. Ali pa bi se vsa voljna in mehka pustila privezati na posteljne stranice. Ampak samo z belimi svilenimi trakovi. Le oni so primerni, da se zažirajo v moja zapestja.

In na belem se rdeča najlepše blešči.

Hurt

Ljubezen

Odgovor na vprašanje alternativke, zakaj sem mnenja, da je ljubezen sebična:

Ljubezen, še natančneje partnerska ljubezen, je že v osnovi sebična preprosto zato, ker je pogojena s stvarmi, ki jih od partnerja pričakujemo, želimo.

Če tega ne dobimo, postane ljubezen nesrečna.

Koliko ljudi dejansko ljubi, brez da bi v zameno zahtevali kar koli? Brez da bi postavilo vsaj en pogoj?

To nikakor ni sklepanje. To je dejstvo, ki pa je postalo tako običajno, da nihče niti ne pomisli, da je bistvo ljubezni skrito nekje drugje.

Šele takrat, ko ljubezen resnično ni pogojena z ničemer, je lahko nesebična. Več primerov le-te se najde pri t.i. starševski ljubezni. Pri partnerski pa je v ospredju še vedno sebičnost.

Oblaki

Včeraj sem opazovala oblake. Nebo je bilo čisto črno. Po njem pa se je kotalila sladkorna pena v umazanem roza odtenku. Sedela sem na terasi. Na svojem najljubšem stolu. Gola. Mačka se mi je muzala pod nogami in dolgi prsti so polzeli skozi moje lase. Srečala sem jih na poti od frizerja. Držali so se lastnikovih rok in te so se držale lastnika.

Ruta mi je zdrsnila z rame in se zapletla med njegove prste. Ne verjamem v naključja. V tistem trenutku je moral biti tam. Zame. Povabilo na kavo sem vljudno odklonila. Imela sem druge načrte. On pa je imel samo dve možnosti. Me je slišal ali ne?

Ni me razočaral. Prijel me je za roko in zakorakal v smeri svojega avtomobila. Hej, bil si izbran. Smer je bila še vedno ista. Le avto je bil drug. Moj. In avto sem peljala v drugi smeri. Moji. Ni se pritoževal in nisem bila presenečena.

Z lasmi se je igral neskončno dolgo. Res so dišali po sadju. Ko pa mi je glavo nagnil na stran in me mokro poljubil na vrat, nisem več hotela le sedeti. Tokrat so se moji prsti oklenili ograje. Nisem ga hotela gledati. Le silovito čutiti.

Potem se je brez besed oblekel. Odprla sem mu vrata. Zazdelo se mi je, kot da ga od nekod poznam. Oblaki so bili še vedno roza.

Sometimes it hits me

Čas za razvajanje

Kako pomembni dejansko so lasje? Verjetno bi čisto dobro izgledali tudi brez njih. Kot vse ostalo, tudi pomembnost naglavnega okrasa, določa vsak posameznik. Za žensko so tudi lasje orožje. Obožujem vonj ženskih las. Svojih ali tujih, dolgih ali kratkih. In če se oseba, ki me fuka, spomni še na moje lase, ji nagrada ne uide. Lasišče je sumljivo občutljivo. Grobost me ne moti. Celo zaželjena je. Tista strastna grobost. Še nihče ni šel predaleč. Sicer pa ženske dokazano nismo tako krhka bitja, kot bi si mnogi želeli.

Sovražim tiste, ki delajo z menoj kot z lutko iz porcelana. Ne, ne bom se prelomila. Kapljica krvi, ki se utrne iz praske na desnem stegnu, me pač ne bo umorila. In ne, ne bom jokala. Drznem si celo trditi, da bom še bolj podivjala. Radi me imajo podivjano. In rada sem podivjana.

Danes grem k frizerju. K dragemu prijatelju, ki ve kako mi paše da dišim. Ki ve, kako pašem njim. Njim, ki se jim dam. Njim, ki me vzamejo. Njim, ki se me nikoli ne naveličajo. Njim, ki ne razumejo, da me še vedno rajca spomin na skupne strani. A nikdar več njihova knjiga. Nikdar več oni, iz mesa in krvi.

Dišala bom po košari svežega sadja. Kdo bo danes ugriznil vame?

Daydreamin'

Jutro

Spet sem se zjutraj v postelji pretegovala sama. Najrajši se zbujam sama. Še vedno je povsod čutiti vonj po fuku pa vendar ni nikogar, ki bi me motil. Rada dišim po fuku. Ne razumem ljudi, ki takoj potem bežijo pod tuš. Kot bi želeli s sebe sprati nekaj grdega.

Zjutraj je slika popolnoma drugačna. Čisto poseben občutek je, ko ti kapljice polzijo po še ne čisto budnem telesu. Ko zapreš oči, nagneš glavo nazaj, da se nate zgrinja nešteto čistih solz, pomešanih z zračnimi mehurčki. Takrat šele tuširanje dobi smisel. In nikdar ne hitim. Nič v tistem trenutku ne sme in ne more biti pomembnejše. Nešteto kapljic in moje golo telo. Poližem se po levi rami. Večini bi se zdelo čudno. Zame je to preraslo v ritual. Tako se spomnim nanj. In on se spomni name. Njega bi skorajda lahko ljubila. A tega od mene nikdar ni zahteval. Nikoli me ni prosil in nikoli njegove oči niso postavljale negotovih vprašanj.

Čutil me je. Preprosto. In čutila sem ga nazaj. Za poljub ni bil potreben dotik najinih ustnic. Le približala sva se na skorajda nevidno razdaljo, se pila in si dajala. Nešteto le nama znanih naključij naju je obenem smejalo in strašilo. Takrat me je prvič spreletelo zakaj ne ljubim. Kjer je ljubezen, je tudi strah.

Kaj me žene?

Kaj me poganja, pravzaprav. Srce? Verjetno. A še vsak, ki je poskušal igrati na strune mojega srca se je opekel. Tam spodaj so skrite prave strune. Igranje tam spodaj je tisto, ki resnično sklada simfonijo, da jo je užitek poslušati. Že sama misel na to me rajca. Spomini, ki se spet nebrzdano kotalijo iz mnogih predalov, mi ne pustijo sprehajati prstov po tipkovnici. Kot bi roka imela svojo pamet, poišče tisto nenasitno mesto.

Več kot očitno je bila odločitev o pisanju bloga spet ena v vrsti pravih. Občutljiva sem na spomine. Obožujem jih in hkrati me spravljajo ob pamet. Morda jih ravno zaradi tega obožujem.

Pravijo, da dobim poseben pogled. Ko se me polotijo spomini. In se vse kar čutim nahaja v moji muci. Kako naj ji rečem ne? In zakaj bi ji, ko pa je kriva za najlepše spomine. Kot začaran krog, iz katerega nikdar nočem izstopiti. Vsak je suženj nečesa. Jaz sem sužnja nje. Uravnava bitje mojega srca in izbira količino zraka, ki ga sprejemajo moja pljuča. In ona je sužnja mene. Všeč sva si. In ene brez druge ni.

Danes bom izbirala. Vroče ji je. In preden se lahko ohladi, ji mora postati najbolj vroče. Samo moji prsti tokrat ne bodo dovolj. Hoče več, hoče vse. In vse lahko dobi.

Hvaležnost

Običajno nimam težav z izražanjem hvaležnosti. Tudi drugi, opažam, besedico hvala s pridom uporabljajo.

Predvsem se mi zdi njena uporaba na mestu takoj potem, takrat, ko ubiti kriki ne najdejo prave poti iz grla. Takrat, ko oči potujejo od stropa nazaj proti mojemu potnemu telesu. Takrat, ko se od drhtenja trese še vsa nepomembna okolica. Velikokrat, tako kot kriki, ostane neizrečena, beseda hvala. Kadar pa je izrečena, se lahko ob vsej iskrenosti, ki vedno veje iz nje, le nagajivo nasmehnem. Tudi to resnično rada počnem.

Ja, rada se smejem. Rada se nasmiham. Nagajivo, poželjivo, skrivnostno. Vedno ob primernem trenutku. Verjetno zato, ker nikoli ni napačnega. Trenutka namreč. Če mi nekaj zvabi nasmeh na ustnice, bi ga bilo enostavno greh zavreči. In všeč jim je, ta moj nasmeh. Ujamejo se vanj vedno znova in znova. Takšne in drugačne ribe. Ampak kadar lovim, ne lovim z nasmehom. Oseba, ki me prepriča, si zasluži drugačen tretma.

Nikoli ni v dvomih, kaj želim. In vedno mi je to pripravljena dati. Redko se zmotim. Ljudje imamo nos za različne stvari. Mojemu diši sex. Ne dober, odličen sex.

Premišljujem kdaj pravzaprav sem to ugotovila. Ali sem enostavno vedela od nekdaj? Nič v mojem življenju ni potekalo običajno. Niti izguba nedolžnosti ne. Rada se ga spominjam, duhoviteža. In rada se spominjam najine zgodbe. Nikoli me ni bilo strah. Dvom je od nekdaj nekaj, kar zame ne obstaja. Nikdar se ne lotevam stvari, če v njih nisem popolnoma prepričana. To si enostavno dolgujem. Zarezal je s svojim nožem v moje voljno meso. Bolelo me je in se mi vrtelo. Solza mi je stekla preko lica. Ena sama solza. In nekje odznotraj je izbruhnil krik. Z nečim nedoločljivim v očeh me je pogledal. Moja usta so bila odprta. Glas se je izgubil neznano kam. V očeh pa je mogel zagledati le divje hotenje. Hotenje po še. Previden je bil z mano. Mogoče je že takrat slutil, da je to vse, kar želim od njega. In dal mi je, kar sem hotela. Dal mi je nesebično. Njegovi dotiki so govorili namesto njega. In slišala sem vsakega posebej. Še zdaj jih rada poslušam.

In potem sem šla. Nasmejana in prevzetna. On je ostal in ni razumel. Kot toliko drugih kasneje. A ni prosil in ni spraševal. Le zahvalil se je, ko sem ga poljubila na raskavo lice. Občutek se nikoli ne izgubi. Ima ga, občutek, in nima mene. Prav je bilo in še vedno je prav.

Prigode in dogodivščine?

Ja, kar nekaj se jih je nabralo skozi čas, ki mi je bil zaenkrat namenjen na tem planetu. Najljubše so mi tiste, posebne, rajcajoče. Tiste, katerih vibracije še danes čutim po telesu. Tiste, ki jih prikličem v spomin ponoči, kadar sem sama. Tiste, ki jih včasih namenoma spremenim v fantazijo, kaj vzamem ali kaj dodam. Včasih pa jih vendarle podoživljam prav take kot so. Pokvarjene, umazane, poredne. Nedolžne, prikupne, lepe. Sanjske in moje, včasih sanjsko moje.

O čem vendar govorim?

O tistem najlepšem delu življenja. Vsaj po mojem skromnem mnenju. O najlepšem tabuju. Preprosto, o sexu.

Resnično rada to počnem. Resnično rada raziskujem svoje telo in resnično rada raziskujem telesa drugih. Skrbno izbiram telesa, s katerimi se igram. In skrbno izbiram telesa, ki jim je dovoljeno igranje z mojim. A nikdar se ne zaljubim. In vendar me ljubezen vedno prisili, da končam neko zgodbo. Ljubezen, ki me hoče vpeti v svoje spone. Ljubezen, ki mi je nudena, a je nikoli in nikdar ne morem niti nočem vrniti. Strast je tisto kar mi pomeni veliko več. Energija, ki se pretaka med dvema telesoma, ju napolni, izrabi in se izgubi v vsakem orgazmu posebej. Zakaj le bi poskušala to kam vpeti, zakaj bi poskušala v tem iskati smisel, oporo, nekaj več, kot resnično je. Energija, nastane iz mene in se v mene spremeni. Nič več in nič manj.

Nikoli ne obljubljam. Tudi obljube te nečemu zavežejo. A peruti mojega življenja morajo biti vedno razprte. Vedno pripravljene, da me odnesejo kamor v tistem trenutku želim.

Nikoli ne kompliciram. Moje misli so jasne. Želje povem na glas. In vedno, prav vedno si jih izpolnim. Ja, najrajši sama.

Pravijo mi egoistka. Ker nimam posluha za želje drugih. Kljub temu, da jim izpolnim sleherno. Le tiste ne, ki jih najbolj žge. Dam jim svoje telo. Moje telo je paleta izbrancev. Vse si lahko privoščijo. In ni je stvari, ki je ne bi privoščila njim. In potem me vedno želijo celo. Tako na koncu vsake zgodbe postanem egoistka. Ne, ni mi hudo. Le žal mi je, da ne razumejo.

Ljubim preprostost. In preprosto se mi zdi razumeti, da nikoli ne morem imeti vsega. In prav tako preprosto, tega ne razume vsak.

Wanna hear something stupid?

Ta blog je čista ilegala.

Vprašanja in odgovori ene psihopatke v vrsti več.

Kje je vrsta?
Pojma nimam, vem le da stojim v njej.

Na kaj čakam?
Ne vem, ne vidim začetka vrste.

Zakaj čakam?
Ker mi paše.

Koliko časa bom čakala?
Verjetno dokler me ne zagrabi v križu.

In dokler stojim v vrsti, imam čas za pisanje bloga.

Kaj bo pisalo?
Ha, just wait and see!