Luna je nazaj. Še vedno se zavija v rožnate meglice, a nič več mi ne pošilja poljubov. Le domišljam si, vsake toliko, da mi še vedno jih.
Čudila sem se nad obdobjem, v katerega sem zapadla. Čudila sem se dogodkom, ki so se vrstili. Čudila sem se celo dogodkom, ki se sploh niso zgodili. In sanjala.
Kruta realnost v meni, nikoli zavita v celofan, vedno ostra in pekoča, se je za nekaj trenutkov umaknila. Ni pobegnila. Ni se skrila. Še vedno jo čutim, še jo živim. Pa vendar je nekaj vseeno zelo drugače.
Od te drugačnosti se ne čuti ogroženo. Ne trudi se boriti za mesto, ki si ga je prilastila v dobre četrt stoletja. Preži v ozadju in čaka. Pazi name.
Tihi dogovor. Nisem hotela ljubiti. In ona mi je to omogočala.
Izdaja? Nje? Same sebe? Ali zgolj nekaj neizbežnega?
Zaradi njega sem poiskala dušo in zagnala srce. Težak, a vseeno enostaven korak. Težji je tisti drugi. Izgubiti dušo in izklopiti srce.
Marioneta sem. On pa se niti ne zaveda, da je gospodar vseh mojih niti.
Čudila sem se nad obdobjem, v katerega sem zapadla. Čudila sem se dogodkom, ki so se vrstili. Čudila sem se celo dogodkom, ki se sploh niso zgodili. In sanjala.
Kruta realnost v meni, nikoli zavita v celofan, vedno ostra in pekoča, se je za nekaj trenutkov umaknila. Ni pobegnila. Ni se skrila. Še vedno jo čutim, še jo živim. Pa vendar je nekaj vseeno zelo drugače.
Od te drugačnosti se ne čuti ogroženo. Ne trudi se boriti za mesto, ki si ga je prilastila v dobre četrt stoletja. Preži v ozadju in čaka. Pazi name.
Tihi dogovor. Nisem hotela ljubiti. In ona mi je to omogočala.
Izdaja? Nje? Same sebe? Ali zgolj nekaj neizbežnega?
Zaradi njega sem poiskala dušo in zagnala srce. Težak, a vseeno enostaven korak. Težji je tisti drugi. Izgubiti dušo in izklopiti srce.
Marioneta sem. On pa se niti ne zaveda, da je gospodar vseh mojih niti.
Ni komentarjev:
Objavite komentar