Če se mi je v nekem trenutku zdelo, da so bile vse moje reakcije od dneva D točno takšne, kot bi morale biti, se mi danes to ne zdi več.
Marsikdo bi se strinjal. Če človek izrazi željo po tem, da se ga pusti pri miru, to željo upoštevaš. Upoštevaš jo kljub temu, da se v vsakem in vseh pogledih tepe s tvojo željo.
Marsikdo se ne bi strinjal. Človeku je treba pokazati koliko ti pomeni. V vojni in ljubezni je tako ali tako dovoljeno vse.
Kaj je torej prava reakcija?
Pustiti in ljubiti ali ljubiti in težiti?
Zakaj sem izbrala prvo možnost? Nisem se navajena boriti. Vsaj v takem smislu ne. Poleg tega sem navajena upoštevati želje drugih. Sedanji konflikt v meni je nekaj popolnoma novega.
Še vedno se dnevno borim z željo, da ga pokličem. Ne bi rekla, da zmaga razum. Ne vem, če sploh kaj zmaga. Preprosto ne pokličem. Mogoče zato, ker je preprostost nekaj, kar ljubi on.
Razlogov v sebi ne iščem. Ne iščem jih niti v njem. Vem, da razlogov tukaj ni. Ampak kje potem so? Se vele(pre)cenjena Teta Usoda igra z nama? Nikakor. Verjamem le v tiste pravljice, ki jih napišem in realiziram sama. Nama zvezde niso namenjene? Bullshit, preveč svetlobnih let so oddaljene, poleg tega pa ne najdem pametnega razloga, zakaj bi se ukvarjale ravno z nama.
In zakaj kar naenkrat govorim v dvojini, ko pa naju sploh ni? Nikoli nisva bila in nikoli naju ne bo.
Bila je energija, bila je strast, bila je fantazija.
Fantazija, ki se je utopila v zelenem tolmunu, ki ga je narisala moja domišljija.
Marsikdo bi se strinjal. Če človek izrazi željo po tem, da se ga pusti pri miru, to željo upoštevaš. Upoštevaš jo kljub temu, da se v vsakem in vseh pogledih tepe s tvojo željo.
Marsikdo se ne bi strinjal. Človeku je treba pokazati koliko ti pomeni. V vojni in ljubezni je tako ali tako dovoljeno vse.
Kaj je torej prava reakcija?
Pustiti in ljubiti ali ljubiti in težiti?
Zakaj sem izbrala prvo možnost? Nisem se navajena boriti. Vsaj v takem smislu ne. Poleg tega sem navajena upoštevati želje drugih. Sedanji konflikt v meni je nekaj popolnoma novega.
Še vedno se dnevno borim z željo, da ga pokličem. Ne bi rekla, da zmaga razum. Ne vem, če sploh kaj zmaga. Preprosto ne pokličem. Mogoče zato, ker je preprostost nekaj, kar ljubi on.
Razlogov v sebi ne iščem. Ne iščem jih niti v njem. Vem, da razlogov tukaj ni. Ampak kje potem so? Se vele(pre)cenjena Teta Usoda igra z nama? Nikakor. Verjamem le v tiste pravljice, ki jih napišem in realiziram sama. Nama zvezde niso namenjene? Bullshit, preveč svetlobnih let so oddaljene, poleg tega pa ne najdem pametnega razloga, zakaj bi se ukvarjale ravno z nama.
In zakaj kar naenkrat govorim v dvojini, ko pa naju sploh ni? Nikoli nisva bila in nikoli naju ne bo.
Bila je energija, bila je strast, bila je fantazija.
Fantazija, ki se je utopila v zelenem tolmunu, ki ga je narisala moja domišljija.
1 komentar:
Se strinjam..pustiti in ljubiti..ne vem zakaj..ampak vedno se najdem v tem kar pises..tudi jaz spostujem njegove zelje..se borim sama s sabo..ne klici..ne pisi..ne tezi...
Je pa seveda vsa poanta ravno v tem..lahko sploh recemo..ljubezni ljubezen..ce zelis nekaj izsilit..?
Kako ze pravijo v vseh teh romantičnih filmih..ce ljubis..pusti prosto pot..se mi zdi, da gre nekako tako..
Objavite komentar