Jutro

Spet sem se zjutraj v postelji pretegovala sama. Najrajši se zbujam sama. Še vedno je povsod čutiti vonj po fuku pa vendar ni nikogar, ki bi me motil. Rada dišim po fuku. Ne razumem ljudi, ki takoj potem bežijo pod tuš. Kot bi želeli s sebe sprati nekaj grdega.

Zjutraj je slika popolnoma drugačna. Čisto poseben občutek je, ko ti kapljice polzijo po še ne čisto budnem telesu. Ko zapreš oči, nagneš glavo nazaj, da se nate zgrinja nešteto čistih solz, pomešanih z zračnimi mehurčki. Takrat šele tuširanje dobi smisel. In nikdar ne hitim. Nič v tistem trenutku ne sme in ne more biti pomembnejše. Nešteto kapljic in moje golo telo. Poližem se po levi rami. Večini bi se zdelo čudno. Zame je to preraslo v ritual. Tako se spomnim nanj. In on se spomni name. Njega bi skorajda lahko ljubila. A tega od mene nikdar ni zahteval. Nikoli me ni prosil in nikoli njegove oči niso postavljale negotovih vprašanj.

Čutil me je. Preprosto. In čutila sem ga nazaj. Za poljub ni bil potreben dotik najinih ustnic. Le približala sva se na skorajda nevidno razdaljo, se pila in si dajala. Nešteto le nama znanih naključij naju je obenem smejalo in strašilo. Takrat me je prvič spreletelo zakaj ne ljubim. Kjer je ljubezen, je tudi strah.