Tekma

Tekla sem. Tekla sem, kot da bi tekla za življenje. Z vsako potno kapljico, ki je spolzela po telesu in se razbila ob tleh, je moje telo postajalo lažje.

Bežala sem. Jaz, ki nikoli ne bežim. Bežala sem sama pred sabo. Bežala pred mislimi, ki so se vžgale v sleherni del mene. Bežala pred mislimi, ki jih do takrat nisem poznala. Bežala sem pred občutkom nemoči. Že sama beseda mi je tuja, kaj šele občutek. Bežala sem pred občutkom strahu. Kako, ko pa nikoli nisem verjela, da sploh obstaja. Bežala sem pred bolečino. Pred bolečino, ki mi je najprej s solzami napolnila oči in me potem trgala kos za kosom, kot ptica ujeda, ki se loti svojega plena.

Čutila sem kremplje, ki so me pritiskali k tlom. Čutila oster kljun, ki je zarezal vame in sunkovito potegnil. Včasih se je ustavil. Nisem bila več prepričana. Enkrat se mi je zazdelo, da izgubljam boj, v katerem se niti nočem boriti, spet drugič, da me nekdo pripravlja na nekaj popolnoma drugega, drugačnega.

Trenutno? Diham. Vdihnem in izdihnem počasi. Hvaležna sem mirnosti, ki me je napolnila. Hvaležna sem njemu. Zakaj? Ker me je ubil in mi hkrati dal moč, da živim naprej. Ker je postal najbolj boleč in hkrati najlepši spomin. Ker ga ni pa vendar je in vedno bo.

On je jaz, le drug obraz.