Nedokončana risba na platnici. Poteg črnila po listu nenapisane knjige. Zgodba o sreči, a brez konca.
Okostnjak v moji omari. Nehotni spomin, bi rekel Marcel.
Njegov okus ni bil okus magdalenice namočene v čaj. Bil je okus soli, ki se je zrcalila v mojih očeh. Siva modrina s spomladansko travo.
Bil je številka 23. Sama sem številka 8. Smejala sva se številki 9. Razbila številka 12. Danes, kot številka 14, si vzame čas samo zase. Vidim ga in slišim.
Pošljem mu poljub na levo ramo in vmes ne pozabim malo zadihat.
Okostnjak v moji omari. Nehotni spomin, bi rekel Marcel.
Njegov okus ni bil okus magdalenice namočene v čaj. Bil je okus soli, ki se je zrcalila v mojih očeh. Siva modrina s spomladansko travo.
Bil je številka 23. Sama sem številka 8. Smejala sva se številki 9. Razbila številka 12. Danes, kot številka 14, si vzame čas samo zase. Vidim ga in slišim.
Pošljem mu poljub na levo ramo in vmes ne pozabim malo zadihat.
2 komentarja:
A ni mal brezosebno, če sta bila samo številki?
Objavite komentar