Ja, kar nekaj se jih je nabralo skozi čas, ki mi je bil zaenkrat namenjen na tem planetu. Najljubše so mi tiste, posebne, rajcajoče. Tiste, katerih vibracije še danes čutim po telesu. Tiste, ki jih prikličem v spomin ponoči, kadar sem sama. Tiste, ki jih včasih namenoma spremenim v fantazijo, kaj vzamem ali kaj dodam. Včasih pa jih vendarle podoživljam prav take kot so. Pokvarjene, umazane, poredne. Nedolžne, prikupne, lepe. Sanjske in moje, včasih sanjsko moje.
O čem vendar govorim?
O tistem najlepšem delu življenja. Vsaj po mojem skromnem mnenju. O najlepšem tabuju. Preprosto, o sexu.
Resnično rada to počnem. Resnično rada raziskujem svoje telo in resnično rada raziskujem telesa drugih. Skrbno izbiram telesa, s katerimi se igram. In skrbno izbiram telesa, ki jim je dovoljeno igranje z mojim. A nikdar se ne zaljubim. In vendar me ljubezen vedno prisili, da končam neko zgodbo. Ljubezen, ki me hoče vpeti v svoje spone. Ljubezen, ki mi je nudena, a je nikoli in nikdar ne morem niti nočem vrniti. Strast je tisto kar mi pomeni veliko več. Energija, ki se pretaka med dvema telesoma, ju napolni, izrabi in se izgubi v vsakem orgazmu posebej. Zakaj le bi poskušala to kam vpeti, zakaj bi poskušala v tem iskati smisel, oporo, nekaj več, kot resnično je. Energija, nastane iz mene in se v mene spremeni. Nič več in nič manj.
Nikoli ne obljubljam. Tudi obljube te nečemu zavežejo. A peruti mojega življenja morajo biti vedno razprte. Vedno pripravljene, da me odnesejo kamor v tistem trenutku želim.
Nikoli ne kompliciram. Moje misli so jasne. Želje povem na glas. In vedno, prav vedno si jih izpolnim. Ja, najrajši sama.
Pravijo mi egoistka. Ker nimam posluha za želje drugih. Kljub temu, da jim izpolnim sleherno. Le tiste ne, ki jih najbolj žge. Dam jim svoje telo. Moje telo je paleta izbrancev. Vse si lahko privoščijo. In ni je stvari, ki je ne bi privoščila njim. In potem me vedno želijo celo. Tako na koncu vsake zgodbe postanem egoistka. Ne, ni mi hudo. Le žal mi je, da ne razumejo.
Ljubim preprostost. In preprosto se mi zdi razumeti, da nikoli ne morem imeti vsega. In prav tako preprosto, tega ne razume vsak.
O čem vendar govorim?
O tistem najlepšem delu življenja. Vsaj po mojem skromnem mnenju. O najlepšem tabuju. Preprosto, o sexu.
Resnično rada to počnem. Resnično rada raziskujem svoje telo in resnično rada raziskujem telesa drugih. Skrbno izbiram telesa, s katerimi se igram. In skrbno izbiram telesa, ki jim je dovoljeno igranje z mojim. A nikdar se ne zaljubim. In vendar me ljubezen vedno prisili, da končam neko zgodbo. Ljubezen, ki me hoče vpeti v svoje spone. Ljubezen, ki mi je nudena, a je nikoli in nikdar ne morem niti nočem vrniti. Strast je tisto kar mi pomeni veliko več. Energija, ki se pretaka med dvema telesoma, ju napolni, izrabi in se izgubi v vsakem orgazmu posebej. Zakaj le bi poskušala to kam vpeti, zakaj bi poskušala v tem iskati smisel, oporo, nekaj več, kot resnično je. Energija, nastane iz mene in se v mene spremeni. Nič več in nič manj.
Nikoli ne obljubljam. Tudi obljube te nečemu zavežejo. A peruti mojega življenja morajo biti vedno razprte. Vedno pripravljene, da me odnesejo kamor v tistem trenutku želim.
Nikoli ne kompliciram. Moje misli so jasne. Želje povem na glas. In vedno, prav vedno si jih izpolnim. Ja, najrajši sama.
Pravijo mi egoistka. Ker nimam posluha za želje drugih. Kljub temu, da jim izpolnim sleherno. Le tiste ne, ki jih najbolj žge. Dam jim svoje telo. Moje telo je paleta izbrancev. Vse si lahko privoščijo. In ni je stvari, ki je ne bi privoščila njim. In potem me vedno želijo celo. Tako na koncu vsake zgodbe postanem egoistka. Ne, ni mi hudo. Le žal mi je, da ne razumejo.
Ljubim preprostost. In preprosto se mi zdi razumeti, da nikoli ne morem imeti vsega. In prav tako preprosto, tega ne razume vsak.
Ni komentarjev:
Objavite komentar