Marsikaj v življenju ni koristno pa vendar marsikaj nekoristnega počnemo. Da ne ljubim, je stvar odločitve. Ljubezen verjetno dojemam precej drugače, kot večina ljudi. Ljubezen je sebična že v svoji osnovi. Zakaj naj torej ljubim?
Razburljivosti imam več kot dovolj, bolj kot čustvenost me zanima čutnost. Ljubezen, tudi ljubezen bom verjetno kdaj osvojila. Zaenkrat pa naj bo tako kot je. Preprosto, svobodno in nesebično.
Res je. V enem prejšnjih postov pišem o tem da me imajo ljudje za egoistko, s čimer je verjetno povezana tudi sebičnost. To pa tako ali tako vsak dojema po svoje.
Čutnost ni povezana z ljubeznijo. Mogoče prej z zaljubljenostjo, ta pa ima izredno omejen rok trajanja.
Podajam izključno svoje mnenje o stvareh. Z vsem kar pišeta bi se na nek način lahko strinjala. A se ne bom.
Ne bom pa vama niti nasprotovala. Ljudje z mnenjem so mi všeč. Če se ne strinjajo z mano še toliko bolj. Kdor mi le kima me enostavno ne rajca in kdor me ne rajca me ne zanima.
Vse, kar je zapisano na tej strani je izključno in samo moje mnenje.
In moje mnenje je, da je ljubezen v osnovi sebična. In če gre za posploševanje, je to moje osebno posploševanje. Nikogar ne prepričujem o ničemer. Utemeljenost ali neutemeljenost mojih misli zatorej ni pomembna.
Imam občutek, da ti spreminjaš point z vsakim naslednjim komentarjem.
Naj ti odgovorim še ne zadnjega:
Na kaj pravzaprav naj se tukaj oziram? Svoje mnenje o tej temi imam izoblikovano. Zakaj natančno bi ga spreminjala, če pa mi ni bil ponujen še noben argument, ki bi me prepričal?
Oziram se na mnenja drugih, vedno jih poslušam, vedno jih pretehtam, ampak nikar ne enači oziranja in upoštevanja. To STA dva različna si pojma.
Je mogoče, alternativka, da sama počneš popolnoma isto, kar očitaš meni?
Ljubezen, še natančneje partnerska ljubezen, je že v osnovi sebična preprosto zato, ker je pogojena s stvarmi, ki jih od partnerja pričakujemo, želimo.
Če tega ne dobimo, postane ljubezen nesrečna.
Koliko ljudi dejansko ljubi, brez da bi v zameno zahtevali kar koli? Brez da bi postavilo vsaj en pogoj?
To nikakor ni sklepanje. To je dejstvo, ki pa je postalo tako običajno, da nihče niti ne pomisli, da je bistvo ljubezni skrito nekje drugje.
Šele takrat, ko ljubezen resnično ni pogojena z ničemer, je lahko nesebična. Več primerov le-te se najde pri t.i. starševski ljubezni. Pri partnerski pa je v ospredju še vedno sebičnost.
9 komentarjev:
Če ni to mamljiva podoba ženske;)
It's my daydreamin' every day;)
Ne ljubiš zaradi strahu?
Meni se to ne zdi...koristno.Kjer je strah je tudi razburljivost,čustvenost.Kaj je drugega ljubezen kot to?Oziroma kaj bi ljubezen brez tega?
Marsikaj v življenju ni koristno pa vendar marsikaj nekoristnega počnemo. Da ne ljubim, je stvar odločitve. Ljubezen verjetno dojemam precej drugače, kot večina ljudi. Ljubezen je sebična že v svoji osnovi. Zakaj naj torej ljubim?
Razburljivosti imam več kot dovolj, bolj kot čustvenost me zanima čutnost. Ljubezen, tudi ljubezen bom verjetno kdaj osvojila. Zaenkrat pa naj bo tako kot je. Preprosto, svobodno in nesebično.
že prav;)
Ampak sebičnost je tudi ne ljubiti in še kaj drugega kar počneš/počnemo vsak dan,čemu potem sebičnost?
Meni se zdi,da se čutnost poveča,celo potencira ko je vmešana ljubezen.
Mogoče sem pa samo osladen;)
Res je. V enem prejšnjih postov pišem o tem da me imajo ljudje za egoistko, s čimer je verjetno povezana tudi sebičnost. To pa tako ali tako vsak dojema po svoje.
Čutnost ni povezana z ljubeznijo. Mogoče prej z zaljubljenostjo, ta pa ima izredno omejen rok trajanja.
In verjetno si res le osladen. :)
Podajam izključno svoje mnenje o stvareh. Z vsem kar pišeta bi se na nek način lahko strinjala. A se ne bom.
Ne bom pa vama niti nasprotovala. Ljudje z mnenjem so mi všeč. Če se ne strinjajo z mano še toliko bolj. Kdor mi le kima me enostavno ne rajca in kdor me ne rajca me ne zanima.
Vse, kar je zapisano na tej strani je izključno in samo moje mnenje.
In moje mnenje je, da je ljubezen v osnovi sebična. In če gre za posploševanje, je to moje osebno posploševanje. Nikogar ne prepričujem o ničemer. Utemeljenost ali neutemeljenost mojih misli zatorej ni pomembna.
Seveda, amapak o utemeljenosti sodiš sama zase. Kaj je zame utemeljeno in kaj ne pa je moja percepcija.
Na razpolago imaš ogromno dejstev ali pa le eno samo, odločitev pa je v končni fazi le stvar posameznika.
Kar je zame utemeljeno, ni nuno tudi zate. Če bi bila utemeljenost zunanji dejavnik, bi se tako ali tako morali strinjati o vsem. Tako pa se pač ne.
Imam občutek, da ti spreminjaš point z vsakim naslednjim komentarjem.
Naj ti odgovorim še ne zadnjega:
Na kaj pravzaprav naj se tukaj oziram? Svoje mnenje o tej temi imam izoblikovano. Zakaj natančno bi ga spreminjala, če pa mi ni bil ponujen še noben argument, ki bi me prepričal?
Oziram se na mnenja drugih, vedno jih poslušam, vedno jih pretehtam, ampak nikar ne enači oziranja in upoštevanja. To STA dva različna si pojma.
Je mogoče, alternativka, da sama počneš popolnoma isto, kar očitaš meni?
Ljubezen, še natančneje partnerska ljubezen, je že v osnovi sebična preprosto zato, ker je pogojena s stvarmi, ki jih od partnerja pričakujemo, želimo.
Če tega ne dobimo, postane ljubezen nesrečna.
Koliko ljudi dejansko ljubi, brez da bi v zameno zahtevali kar koli? Brez da bi postavilo vsaj en pogoj?
To nikakor ni sklepanje. To je dejstvo, ki pa je postalo tako običajno, da nihče niti ne pomisli, da je bistvo ljubezni skrito nekje drugje.
Šele takrat, ko ljubezen resnično ni pogojena z ničemer, je lahko nesebična. Več primerov le-te se najde pri t.i. starševski ljubezni. Pri partnerski pa je v ospredju še vedno sebičnost.
Objavite komentar