Pride otožnost z vremenom? Pride osamljenost zato, ker jo rabimo ali zato, ker tako hoče?
Zgubljam svojo nit, a sem vsemu navkljub pomirjena. Poskušam, znova in znova, ujeti vsaj en košček resnice. Iščem načine in iščem poti, ki bi govorile tisto, kar mi je najtežje slišati. Rada bi verjela točno tisto, kar mi govorijo. Rada bi se smejala, rada bi kričala, rada razumela.
Všeč sem si. Mnogi bi rekli celo preveč všeč. Nič slabega ne vidim v tem. Še posebno se ne počutim. To mi pravijo oni. Jaz pa se ob vsem tem počutim kot duh. Kot prikazen nečesa, kar ne obstaja. Kot prikazen, ki so jo ustvarili sami. Mnenja o meni se vedno krešejo. Tudi tukaj se. Na nek način me to zabava. Včasih pa me zgolj dolgočasi.
Igrala sem se. Še enkrat več sem bila poredna. Ne hudobna, le poredna. Nedolžna pravijo da izgledam. Nebogljena. Celo prestrašena. Ob tem pa čutijo še nekaj. Predrznost, jim pravim. In se smejijo.
Predrznost jih vedno pokonča. Tudi sama bom enkrat prišla na vrsto. V to sem prepričana. Nekdo me bo ujel, izrabil in prizadel. Blizu je.
Mar ve, da ga že opazujem?
Zgubljam svojo nit, a sem vsemu navkljub pomirjena. Poskušam, znova in znova, ujeti vsaj en košček resnice. Iščem načine in iščem poti, ki bi govorile tisto, kar mi je najtežje slišati. Rada bi verjela točno tisto, kar mi govorijo. Rada bi se smejala, rada bi kričala, rada razumela.
Všeč sem si. Mnogi bi rekli celo preveč všeč. Nič slabega ne vidim v tem. Še posebno se ne počutim. To mi pravijo oni. Jaz pa se ob vsem tem počutim kot duh. Kot prikazen nečesa, kar ne obstaja. Kot prikazen, ki so jo ustvarili sami. Mnenja o meni se vedno krešejo. Tudi tukaj se. Na nek način me to zabava. Včasih pa me zgolj dolgočasi.
Igrala sem se. Še enkrat več sem bila poredna. Ne hudobna, le poredna. Nedolžna pravijo da izgledam. Nebogljena. Celo prestrašena. Ob tem pa čutijo še nekaj. Predrznost, jim pravim. In se smejijo.
Predrznost jih vedno pokonča. Tudi sama bom enkrat prišla na vrsto. V to sem prepričana. Nekdo me bo ujel, izrabil in prizadel. Blizu je.
Mar ve, da ga že opazujem?
9 komentarjev:
Sem že zasvojen... :)
Otožnost ker jo rabimo in osamljenost, ker jo potrebuje otožnost.
In ne, nisem še zasvojen. Ti pa.
Zakaj rabimo otožnost?
Boris, sporoči ko bo kriza. :)
Pomoje zato, da radost sploh lahko obstaja. Kaj pa po tvoje?
Še premišljujem.
Ne zdi se mi ne logično in ne pravično, da so vse dobre stvari pogojene s slabimi.
Povrhu vsega pa se mi zdi še, da dejansko potrebujemo le zrak, vodo in hrano. Vse ostalo je luksuz (nad katerim se nikakor ne pritožujem).
Otožnosti ne rabimo. Vsaj za preživetje ne. In dvomim, da jo rabimo zato, da radost sploh lahko obstaja.
Iskati radost v otožnosti je preprosto bizarno. Biti otožen zato, da boš nekoč lahko radosten pa je neumnost.
Logično? Pravično? Hmmm... Niso vse dobre stvari pogojene s slabimi; pri meni že ne.
Pa dejansko potrebujem vsaj jst še marsikaj drugega kot zrak, vodo in hrano (če nč druzga vsaj sonce, pa svobodo). Ti ne?
Kaj je pol veselje, če ni ne-žalost, kaj je živčnost, če ni nemir, kaj hrepenenje, če bi vedno vse imela? Men se zdijo to taka nasprotja prek katerih zaznavamo svet in sebe (al pa tema, ki je ne-svetloba, tišina, ki je ne-zvok?..) In zadnje čase spoznavam, da so te občutki (tko pozitivni, kot tisti manj pozitivni) itak del mene in jih poskušam preprosto sprejet. In ko tko postane otožnost del mene,postane tut vzrok ene čudne radosti, da sm kar sem in zavem se, da 'prava' radost(prej ali slej) itak spet pride.
Psyhicka, a si ti ena mal trmoglava pesimistka? ;)
Trmoglava vsekakor, pesimistična nikakor. :)
Priznam pa, da si ponudil dobro razlago. Malce črno-belo, ampak vseeno dovolj mavrično, da so moji klikerji kliknili.
Hvala. V vikend se podajam z nasmeškom na obrazu. Enako pa želim tudi tebi. ;)
;)
Tut sam grem z nasmehom lovit premeteni petek na rožprostor, pa upam, da me šprosčena studijška sobota ne ujame v kanalu nula na transhivi :)
Objavite komentar