Padec?

Zakaj se mi jutri, kadar sem z njim, vedno zdi le privid nečesa kar ne obstaja?

Dež

Hladni biseri padajo z neba in se razbijajo ob mojem telesu. Neskončno njihovih okruškov prične nagajivo igro. Brez zemljevida potujejo po navideznih poteh, ki so se skozi leta izrisale na meni. Žgečkajo me. Dražijo in pomirjajo. Kot dotiki moških in žensk, ki so se imeli priložnost sprehajati po istih poteh. A ne vseh. Vsi ne premorejo talenta. Le iz tega razloga sem postala izbirčna.

Se vam kdaj zdi, da bolj, ko se trudimo spreminjati, bolj ostajamo isti? Zavijamo se v pajčolane monotonosti pa vendar je vse, kar si želimo, izhod. Izhod iz ujetosti vsakdana. Enoličnost nas ubija. Zakaj potem tolikokrat hrepenimo po njej? Po lažnem občutku varnosti, za katerega že takoj vemo, da je prav to, lažen. Iluzija. Čar iluzije pa kar vabi in vabi. Kdo je dovolj močen, da ne sanja? In kdo je dovolj neumen, da sanjam sledi?

Nisem močna in sem neumna. Če bi poskusila to spremeniti, bi si vse skupaj le potrdila. Si želim spremembe? Ne takšne. Me je strah? Ne, strah je izziv. Kdo me izziva? Sama se, vedno. In oni, ki me ljubijo tako zelo, da me želijo spremeniti? Bi me potem še ljubili?

Iščem ga. Njega, ki me ne poskuša spremeniti. Če se mučim, ga mučim. Če se muči, me muči. Bo prej neskončnost ali jo prehiti jutri?

It's only when I lose myself in someone else that I find myself, I find myself.

Under my skin

Stuck in a moment

Delovne obveznosti včasih ne dopuščajo, da bi stvari potekale tako, kot si jih zastaviš. Konec tedna se je prikotalil z neverjetno hitrostjo. Ure so letele mimo mene, kot bi jih grabil in metal kakšen izklesan metalec diska.

Zadnja leta se zdi, kot da je teh metalcev polno vsepovsod. Ne spomnim se, kdaj bi se mi nazadnje kakšen trenutek vlekel. Dobro pa se spomnim trenutkov, za katere sem si potihem želela, da bi se.

Takrat recimo, ko naju je s kovtrom pokril čez glavo in se nagajivo nasmehnil. Ni mi dovolil, da se ga dotaknem. Približal se je na milimeter. Njegova vroča sapa je polnila moja pljuča in se vračala, kot bumerang, nazaj v njegova. Vročina je vsako sekundo postajala bolj neznosna. Običajno hrepenijo po tem, da me poljubijo. Tudi on je. Tega ni niti hotel niti mogel skriti. Pa vendar me ni.

Vem, da je čas mineval. A takrat nisem imela tega občutka. Premikala sva se počasi in se ujela v trenutek, ki je trajal in trajal. Nisva govorila. Le nasmeški so sem in tja presekali napetost.

Telesi sta drhteli. Potne kapljice so se nabirale počasi, a vztrajno. Tudi očitno nestrpne, so se zbirale v kaplje in se podale na pot. Vsaka posebej me je rezala, kot britvica v šibko telo.

V trenutku obupa, nemočnega pogleda in nezgrešljive želje so se najine ustnice vendarle dotaknile. Čas je zdivjal naprej in ko je minuto kasneje raziskoval še bolj vročo notranjost, sem si želela le to, da nikdar ne konča. Tam, milimeter stran od njega, sem se rodila, živela in tam bi z lahkoto tudi umrla. Čas.

Napake

Kako lepo je še vedno pometati pod tujim pragom.

In kako hitro si dovolimo biti sodniki in že v naslednjem koraku to zanikati.

Tega si jaz preprosto ne drznem.

Izlet

V neznano. Ko se vsedeš v avto in te odnese kamor pač te. Sama. In neskončno možnosti. V avtu najljubša glasba in veter, ki mrši lase. Tako svoboden občutek. Ježi se mi koža in misli drvijo s približno isto hitrostjo, kot moj avto. Zakaj mi vsi hočejo prodati ljubezen tako poceni?

Kot bi ljudje našli poslanstvo v tem, da me prepričajo, kako krasno je ljubiti. Veliko ljudi mi je že prekrižalo pot. Vsak s svojo grenko ljubezensko izkušnjo. Jaz je še nimam. Pa sem kljub temu edina, ki ne hrepenim po ljubezni.

Moje telo kipi. Napeto je v pričakovanju novega izbranca. Šele sedaj se zavem, kam me pelje cesta. Na poti proti morju se bo motor ugasnil. Tam, kjer diši po sveže pokošeni travi. Tam, kjer te med doživljanjem vrhunca opazuje prenekatero divje bitje. Bitje narave. V tisti nasladi. V tistem oceanu energije. V tistem neustavljivem valu.

Čakal me je. Na tistem najinem mestu. Najinem le takrat, ko se izgubljava en v drugem. On je lizal levo ramo. Tako kot takrat, ko ga sploh ni zraven. On je trgal grozdne jagode in jih mečkal na mojem telesu. Sok grozdniha jagod se je mešal z najinimi sokovi in vpijal v najini telesi. Oblaki so se zdeli čisto blizu.

Še cel dan sem dišala po grozdju. Po grozdju, po fuku in po njem.

Nič ne diši tako prijetno.

Just thinkin'

Kopel

Privoščila sem si kopel. Mogoče zaradi včerajšnjih oblakov. Zaželela sem si rdeče belega večera. Mešanica vonja vanilije in cimeta me spravlja ob pamet. Sveče gorijo podnevi in ponoči. Vse obleke, zavese, posteljnina, prav vse je prežeto s tem sladko eksotičnim vonjem. Vsak ga opazi. In vsak si ga zapomni. Robove banje sem uporabila za svečnike. Vodo sem oplemenitila z oljem, ki dela mojo kožo tako božansko svilnato. In dodala sem še nekaj rdečega. Penečo kopel. Vino in vrtnice. Ne tepe se z vonjem cimeta in vanilije. Celo poživi ga. In pene, ogomne količine pene, obarva prijetno roza. Kot oblake.

Banja mora biti polna do vrha. Vležem se, globoko vdihnem in zaprem oči. Kakšen film bi si zavrtela? Takšnega, ki vključuje banjo, ali takšnega, ki je ne? Morda takšnega s svečami? Poskušam opisati občutek, ko se plamen sveče skoraj dotika tvoje kože, a te ne opeče? Kolikokrat sem že slišala, da je v ljubezni in vojni prav vse dovoljeno. Kaj pa pri sexu?

Ne maram omejevanja. Vedno sem bila in vedno bom zagovornica občutkov. Pravih občutkov. Če se ravnaš po njih, si lahko dovoliš vse. Sam svoj gospodar. V vsakem trenutku. Tudi gospodar tistega, ki je gospodar plamena. In potne kapljice ena za drugo polzijo po telesu, se zableščijo v rumeni svetlobi in se vpijejo v snežno bele rjuhe.

Najrajši spim v belem. Tako nedolžno je vse skupaj. Tako nedolžno in preprosto.

Voda se počasi ohlaja. In premamile so me rjuhe. Potopila bi se vanje. Ali pa bi se vsa voljna in mehka pustila privezati na posteljne stranice. Ampak samo z belimi svilenimi trakovi. Le oni so primerni, da se zažirajo v moja zapestja.

In na belem se rdeča najlepše blešči.

Hurt

Ljubezen

Odgovor na vprašanje alternativke, zakaj sem mnenja, da je ljubezen sebična:

Ljubezen, še natančneje partnerska ljubezen, je že v osnovi sebična preprosto zato, ker je pogojena s stvarmi, ki jih od partnerja pričakujemo, želimo.

Če tega ne dobimo, postane ljubezen nesrečna.

Koliko ljudi dejansko ljubi, brez da bi v zameno zahtevali kar koli? Brez da bi postavilo vsaj en pogoj?

To nikakor ni sklepanje. To je dejstvo, ki pa je postalo tako običajno, da nihče niti ne pomisli, da je bistvo ljubezni skrito nekje drugje.

Šele takrat, ko ljubezen resnično ni pogojena z ničemer, je lahko nesebična. Več primerov le-te se najde pri t.i. starševski ljubezni. Pri partnerski pa je v ospredju še vedno sebičnost.

Oblaki

Včeraj sem opazovala oblake. Nebo je bilo čisto črno. Po njem pa se je kotalila sladkorna pena v umazanem roza odtenku. Sedela sem na terasi. Na svojem najljubšem stolu. Gola. Mačka se mi je muzala pod nogami in dolgi prsti so polzeli skozi moje lase. Srečala sem jih na poti od frizerja. Držali so se lastnikovih rok in te so se držale lastnika.

Ruta mi je zdrsnila z rame in se zapletla med njegove prste. Ne verjamem v naključja. V tistem trenutku je moral biti tam. Zame. Povabilo na kavo sem vljudno odklonila. Imela sem druge načrte. On pa je imel samo dve možnosti. Me je slišal ali ne?

Ni me razočaral. Prijel me je za roko in zakorakal v smeri svojega avtomobila. Hej, bil si izbran. Smer je bila še vedno ista. Le avto je bil drug. Moj. In avto sem peljala v drugi smeri. Moji. Ni se pritoževal in nisem bila presenečena.

Z lasmi se je igral neskončno dolgo. Res so dišali po sadju. Ko pa mi je glavo nagnil na stran in me mokro poljubil na vrat, nisem več hotela le sedeti. Tokrat so se moji prsti oklenili ograje. Nisem ga hotela gledati. Le silovito čutiti.

Potem se je brez besed oblekel. Odprla sem mu vrata. Zazdelo se mi je, kot da ga od nekod poznam. Oblaki so bili še vedno roza.

Sometimes it hits me

Čas za razvajanje

Kako pomembni dejansko so lasje? Verjetno bi čisto dobro izgledali tudi brez njih. Kot vse ostalo, tudi pomembnost naglavnega okrasa, določa vsak posameznik. Za žensko so tudi lasje orožje. Obožujem vonj ženskih las. Svojih ali tujih, dolgih ali kratkih. In če se oseba, ki me fuka, spomni še na moje lase, ji nagrada ne uide. Lasišče je sumljivo občutljivo. Grobost me ne moti. Celo zaželjena je. Tista strastna grobost. Še nihče ni šel predaleč. Sicer pa ženske dokazano nismo tako krhka bitja, kot bi si mnogi želeli.

Sovražim tiste, ki delajo z menoj kot z lutko iz porcelana. Ne, ne bom se prelomila. Kapljica krvi, ki se utrne iz praske na desnem stegnu, me pač ne bo umorila. In ne, ne bom jokala. Drznem si celo trditi, da bom še bolj podivjala. Radi me imajo podivjano. In rada sem podivjana.

Danes grem k frizerju. K dragemu prijatelju, ki ve kako mi paše da dišim. Ki ve, kako pašem njim. Njim, ki se jim dam. Njim, ki me vzamejo. Njim, ki se me nikoli ne naveličajo. Njim, ki ne razumejo, da me še vedno rajca spomin na skupne strani. A nikdar več njihova knjiga. Nikdar več oni, iz mesa in krvi.

Dišala bom po košari svežega sadja. Kdo bo danes ugriznil vame?

Daydreamin'

Jutro

Spet sem se zjutraj v postelji pretegovala sama. Najrajši se zbujam sama. Še vedno je povsod čutiti vonj po fuku pa vendar ni nikogar, ki bi me motil. Rada dišim po fuku. Ne razumem ljudi, ki takoj potem bežijo pod tuš. Kot bi želeli s sebe sprati nekaj grdega.

Zjutraj je slika popolnoma drugačna. Čisto poseben občutek je, ko ti kapljice polzijo po še ne čisto budnem telesu. Ko zapreš oči, nagneš glavo nazaj, da se nate zgrinja nešteto čistih solz, pomešanih z zračnimi mehurčki. Takrat šele tuširanje dobi smisel. In nikdar ne hitim. Nič v tistem trenutku ne sme in ne more biti pomembnejše. Nešteto kapljic in moje golo telo. Poližem se po levi rami. Večini bi se zdelo čudno. Zame je to preraslo v ritual. Tako se spomnim nanj. In on se spomni name. Njega bi skorajda lahko ljubila. A tega od mene nikdar ni zahteval. Nikoli me ni prosil in nikoli njegove oči niso postavljale negotovih vprašanj.

Čutil me je. Preprosto. In čutila sem ga nazaj. Za poljub ni bil potreben dotik najinih ustnic. Le približala sva se na skorajda nevidno razdaljo, se pila in si dajala. Nešteto le nama znanih naključij naju je obenem smejalo in strašilo. Takrat me je prvič spreletelo zakaj ne ljubim. Kjer je ljubezen, je tudi strah.

Kaj me žene?

Kaj me poganja, pravzaprav. Srce? Verjetno. A še vsak, ki je poskušal igrati na strune mojega srca se je opekel. Tam spodaj so skrite prave strune. Igranje tam spodaj je tisto, ki resnično sklada simfonijo, da jo je užitek poslušati. Že sama misel na to me rajca. Spomini, ki se spet nebrzdano kotalijo iz mnogih predalov, mi ne pustijo sprehajati prstov po tipkovnici. Kot bi roka imela svojo pamet, poišče tisto nenasitno mesto.

Več kot očitno je bila odločitev o pisanju bloga spet ena v vrsti pravih. Občutljiva sem na spomine. Obožujem jih in hkrati me spravljajo ob pamet. Morda jih ravno zaradi tega obožujem.

Pravijo, da dobim poseben pogled. Ko se me polotijo spomini. In se vse kar čutim nahaja v moji muci. Kako naj ji rečem ne? In zakaj bi ji, ko pa je kriva za najlepše spomine. Kot začaran krog, iz katerega nikdar nočem izstopiti. Vsak je suženj nečesa. Jaz sem sužnja nje. Uravnava bitje mojega srca in izbira količino zraka, ki ga sprejemajo moja pljuča. In ona je sužnja mene. Všeč sva si. In ene brez druge ni.

Danes bom izbirala. Vroče ji je. In preden se lahko ohladi, ji mora postati najbolj vroče. Samo moji prsti tokrat ne bodo dovolj. Hoče več, hoče vse. In vse lahko dobi.

Hvaležnost

Običajno nimam težav z izražanjem hvaležnosti. Tudi drugi, opažam, besedico hvala s pridom uporabljajo.

Predvsem se mi zdi njena uporaba na mestu takoj potem, takrat, ko ubiti kriki ne najdejo prave poti iz grla. Takrat, ko oči potujejo od stropa nazaj proti mojemu potnemu telesu. Takrat, ko se od drhtenja trese še vsa nepomembna okolica. Velikokrat, tako kot kriki, ostane neizrečena, beseda hvala. Kadar pa je izrečena, se lahko ob vsej iskrenosti, ki vedno veje iz nje, le nagajivo nasmehnem. Tudi to resnično rada počnem.

Ja, rada se smejem. Rada se nasmiham. Nagajivo, poželjivo, skrivnostno. Vedno ob primernem trenutku. Verjetno zato, ker nikoli ni napačnega. Trenutka namreč. Če mi nekaj zvabi nasmeh na ustnice, bi ga bilo enostavno greh zavreči. In všeč jim je, ta moj nasmeh. Ujamejo se vanj vedno znova in znova. Takšne in drugačne ribe. Ampak kadar lovim, ne lovim z nasmehom. Oseba, ki me prepriča, si zasluži drugačen tretma.

Nikoli ni v dvomih, kaj želim. In vedno mi je to pripravljena dati. Redko se zmotim. Ljudje imamo nos za različne stvari. Mojemu diši sex. Ne dober, odličen sex.

Premišljujem kdaj pravzaprav sem to ugotovila. Ali sem enostavno vedela od nekdaj? Nič v mojem življenju ni potekalo običajno. Niti izguba nedolžnosti ne. Rada se ga spominjam, duhoviteža. In rada se spominjam najine zgodbe. Nikoli me ni bilo strah. Dvom je od nekdaj nekaj, kar zame ne obstaja. Nikdar se ne lotevam stvari, če v njih nisem popolnoma prepričana. To si enostavno dolgujem. Zarezal je s svojim nožem v moje voljno meso. Bolelo me je in se mi vrtelo. Solza mi je stekla preko lica. Ena sama solza. In nekje odznotraj je izbruhnil krik. Z nečim nedoločljivim v očeh me je pogledal. Moja usta so bila odprta. Glas se je izgubil neznano kam. V očeh pa je mogel zagledati le divje hotenje. Hotenje po še. Previden je bil z mano. Mogoče je že takrat slutil, da je to vse, kar želim od njega. In dal mi je, kar sem hotela. Dal mi je nesebično. Njegovi dotiki so govorili namesto njega. In slišala sem vsakega posebej. Še zdaj jih rada poslušam.

In potem sem šla. Nasmejana in prevzetna. On je ostal in ni razumel. Kot toliko drugih kasneje. A ni prosil in ni spraševal. Le zahvalil se je, ko sem ga poljubila na raskavo lice. Občutek se nikoli ne izgubi. Ima ga, občutek, in nima mene. Prav je bilo in še vedno je prav.

Prigode in dogodivščine?

Ja, kar nekaj se jih je nabralo skozi čas, ki mi je bil zaenkrat namenjen na tem planetu. Najljubše so mi tiste, posebne, rajcajoče. Tiste, katerih vibracije še danes čutim po telesu. Tiste, ki jih prikličem v spomin ponoči, kadar sem sama. Tiste, ki jih včasih namenoma spremenim v fantazijo, kaj vzamem ali kaj dodam. Včasih pa jih vendarle podoživljam prav take kot so. Pokvarjene, umazane, poredne. Nedolžne, prikupne, lepe. Sanjske in moje, včasih sanjsko moje.

O čem vendar govorim?

O tistem najlepšem delu življenja. Vsaj po mojem skromnem mnenju. O najlepšem tabuju. Preprosto, o sexu.

Resnično rada to počnem. Resnično rada raziskujem svoje telo in resnično rada raziskujem telesa drugih. Skrbno izbiram telesa, s katerimi se igram. In skrbno izbiram telesa, ki jim je dovoljeno igranje z mojim. A nikdar se ne zaljubim. In vendar me ljubezen vedno prisili, da končam neko zgodbo. Ljubezen, ki me hoče vpeti v svoje spone. Ljubezen, ki mi je nudena, a je nikoli in nikdar ne morem niti nočem vrniti. Strast je tisto kar mi pomeni veliko več. Energija, ki se pretaka med dvema telesoma, ju napolni, izrabi in se izgubi v vsakem orgazmu posebej. Zakaj le bi poskušala to kam vpeti, zakaj bi poskušala v tem iskati smisel, oporo, nekaj več, kot resnično je. Energija, nastane iz mene in se v mene spremeni. Nič več in nič manj.

Nikoli ne obljubljam. Tudi obljube te nečemu zavežejo. A peruti mojega življenja morajo biti vedno razprte. Vedno pripravljene, da me odnesejo kamor v tistem trenutku želim.

Nikoli ne kompliciram. Moje misli so jasne. Želje povem na glas. In vedno, prav vedno si jih izpolnim. Ja, najrajši sama.

Pravijo mi egoistka. Ker nimam posluha za želje drugih. Kljub temu, da jim izpolnim sleherno. Le tiste ne, ki jih najbolj žge. Dam jim svoje telo. Moje telo je paleta izbrancev. Vse si lahko privoščijo. In ni je stvari, ki je ne bi privoščila njim. In potem me vedno želijo celo. Tako na koncu vsake zgodbe postanem egoistka. Ne, ni mi hudo. Le žal mi je, da ne razumejo.

Ljubim preprostost. In preprosto se mi zdi razumeti, da nikoli ne morem imeti vsega. In prav tako preprosto, tega ne razume vsak.

Wanna hear something stupid?

Ta blog je čista ilegala.

Vprašanja in odgovori ene psihopatke v vrsti več.

Kje je vrsta?
Pojma nimam, vem le da stojim v njej.

Na kaj čakam?
Ne vem, ne vidim začetka vrste.

Zakaj čakam?
Ker mi paše.

Koliko časa bom čakala?
Verjetno dokler me ne zagrabi v križu.

In dokler stojim v vrsti, imam čas za pisanje bloga.

Kaj bo pisalo?
Ha, just wait and see!