Privoščila sem si kopel. Mogoče zaradi včerajšnjih oblakov. Zaželela sem si rdeče belega večera. Mešanica vonja vanilije in cimeta me spravlja ob pamet. Sveče gorijo podnevi in ponoči. Vse obleke, zavese, posteljnina, prav vse je prežeto s tem sladko eksotičnim vonjem. Vsak ga opazi. In vsak si ga zapomni. Robove banje sem uporabila za svečnike. Vodo sem oplemenitila z oljem, ki dela mojo kožo tako božansko svilnato. In dodala sem še nekaj rdečega. Penečo kopel. Vino in vrtnice. Ne tepe se z vonjem cimeta in vanilije. Celo poživi ga. In pene, ogomne količine pene, obarva prijetno roza. Kot oblake.
Banja mora biti polna do vrha. Vležem se, globoko vdihnem in zaprem oči. Kakšen film bi si zavrtela? Takšnega, ki vključuje banjo, ali takšnega, ki je ne? Morda takšnega s svečami? Poskušam opisati občutek, ko se plamen sveče skoraj dotika tvoje kože, a te ne opeče? Kolikokrat sem že slišala, da je v ljubezni in vojni prav vse dovoljeno. Kaj pa pri sexu?
Ne maram omejevanja. Vedno sem bila in vedno bom zagovornica občutkov. Pravih občutkov. Če se ravnaš po njih, si lahko dovoliš vse. Sam svoj gospodar. V vsakem trenutku. Tudi gospodar tistega, ki je gospodar plamena. In potne kapljice ena za drugo polzijo po telesu, se zableščijo v rumeni svetlobi in se vpijejo v snežno bele rjuhe.
Najrajši spim v belem. Tako nedolžno je vse skupaj. Tako nedolžno in preprosto.
Voda se počasi ohlaja. In premamile so me rjuhe. Potopila bi se vanje. Ali pa bi se vsa voljna in mehka pustila privezati na posteljne stranice. Ampak samo z belimi svilenimi trakovi. Le oni so primerni, da se zažirajo v moja zapestja.
In na belem se rdeča najlepše blešči.
Banja mora biti polna do vrha. Vležem se, globoko vdihnem in zaprem oči. Kakšen film bi si zavrtela? Takšnega, ki vključuje banjo, ali takšnega, ki je ne? Morda takšnega s svečami? Poskušam opisati občutek, ko se plamen sveče skoraj dotika tvoje kože, a te ne opeče? Kolikokrat sem že slišala, da je v ljubezni in vojni prav vse dovoljeno. Kaj pa pri sexu?
Ne maram omejevanja. Vedno sem bila in vedno bom zagovornica občutkov. Pravih občutkov. Če se ravnaš po njih, si lahko dovoliš vse. Sam svoj gospodar. V vsakem trenutku. Tudi gospodar tistega, ki je gospodar plamena. In potne kapljice ena za drugo polzijo po telesu, se zableščijo v rumeni svetlobi in se vpijejo v snežno bele rjuhe.
Najrajši spim v belem. Tako nedolžno je vse skupaj. Tako nedolžno in preprosto.
Voda se počasi ohlaja. In premamile so me rjuhe. Potopila bi se vanje. Ali pa bi se vsa voljna in mehka pustila privezati na posteljne stranice. Ampak samo z belimi svilenimi trakovi. Le oni so primerni, da se zažirajo v moja zapestja.
In na belem se rdeča najlepše blešči.
1 komentar:
Tudi. Svileni trakovi nosijo zgodbo.
Objavite komentar