Dež

Hladni biseri padajo z neba in se razbijajo ob mojem telesu. Neskončno njihovih okruškov prične nagajivo igro. Brez zemljevida potujejo po navideznih poteh, ki so se skozi leta izrisale na meni. Žgečkajo me. Dražijo in pomirjajo. Kot dotiki moških in žensk, ki so se imeli priložnost sprehajati po istih poteh. A ne vseh. Vsi ne premorejo talenta. Le iz tega razloga sem postala izbirčna.

Se vam kdaj zdi, da bolj, ko se trudimo spreminjati, bolj ostajamo isti? Zavijamo se v pajčolane monotonosti pa vendar je vse, kar si želimo, izhod. Izhod iz ujetosti vsakdana. Enoličnost nas ubija. Zakaj potem tolikokrat hrepenimo po njej? Po lažnem občutku varnosti, za katerega že takoj vemo, da je prav to, lažen. Iluzija. Čar iluzije pa kar vabi in vabi. Kdo je dovolj močen, da ne sanja? In kdo je dovolj neumen, da sanjam sledi?

Nisem močna in sem neumna. Če bi poskusila to spremeniti, bi si vse skupaj le potrdila. Si želim spremembe? Ne takšne. Me je strah? Ne, strah je izziv. Kdo me izziva? Sama se, vedno. In oni, ki me ljubijo tako zelo, da me želijo spremeniti? Bi me potem še ljubili?

Iščem ga. Njega, ki me ne poskuša spremeniti. Če se mučim, ga mučim. Če se muči, me muči. Bo prej neskončnost ali jo prehiti jutri?

It's only when I lose myself in someone else that I find myself, I find myself.