Brez bolečine

Besede včasih bolijo. Tudi mene, a ne tokrat. Naj bodo izbrisane zgodbe resnične ali ne, si vsak ustvari svojo sliko. Vsak me porine v svoj predal in si zamišlja točno tisto, kar hoče sam. Napisane besede so očitno še močnejše od izgovorjenih.

Oblaki se topijo kot sladkorna pena, kateri so tako zelo podobni.

List ostaja tokrat nepopisan.

Do nadaljnjega sem dosegljiva malce manj, kot do sedaj. Blog je zrasel v ilegali in tja bo ponovno poniknil.

Opravičilo bralcem? Pojasnilo? Poljubite si levo ramo, razmišljajte in ne pozabite vmes malo zadihat.

Kolaps sistema

Če se mi je v nekem trenutku zdelo, da so bile vse moje reakcije od dneva D točno takšne, kot bi morale biti, se mi danes to ne zdi več.

Marsikdo bi se strinjal. Če človek izrazi željo po tem, da se ga pusti pri miru, to željo upoštevaš. Upoštevaš jo kljub temu, da se v vsakem in vseh pogledih tepe s tvojo željo.

Marsikdo se ne bi strinjal. Človeku je treba pokazati koliko ti pomeni. V vojni in ljubezni je tako ali tako dovoljeno vse.

Kaj je torej prava reakcija?

Pustiti in ljubiti ali ljubiti in težiti?

Zakaj sem izbrala prvo možnost? Nisem se navajena boriti. Vsaj v takem smislu ne. Poleg tega sem navajena upoštevati želje drugih. Sedanji konflikt v meni je nekaj popolnoma novega.

Še vedno se dnevno borim z željo, da ga pokličem. Ne bi rekla, da zmaga razum. Ne vem, če sploh kaj zmaga. Preprosto ne pokličem. Mogoče zato, ker je preprostost nekaj, kar ljubi on.

Razlogov v sebi ne iščem. Ne iščem jih niti v njem. Vem, da razlogov tukaj ni. Ampak kje potem so? Se vele(pre)cenjena Teta Usoda igra z nama? Nikakor. Verjamem le v tiste pravljice, ki jih napišem in realiziram sama. Nama zvezde niso namenjene? Bullshit, preveč svetlobnih let so oddaljene, poleg tega pa ne najdem pametnega razloga, zakaj bi se ukvarjale ravno z nama.

In zakaj kar naenkrat govorim v dvojini, ko pa naju sploh ni? Nikoli nisva bila in nikoli naju ne bo.

Bila je energija, bila je strast, bila je fantazija.

Fantazija, ki se je utopila v zelenem tolmunu, ki ga je narisala moja domišljija.

Videnje

Štiri pike imam na levi rami. Štiri male rjave pikice, ki še nikomur niso padle v oči. Niso kakor tista, malce večja pika, med popkom in mojo muco. Nahaja se ravno toliko proti levi, da pade naravnost v desno oko tistega, ki ubere najbolj običajno pot do skritega zaklada.

Štiri male rjave pikice pa so povsem neopazne. Vsem razen njemu. On jih je opazil, še preden jih je sploh zagledal.

Ležala sva na postelji. Oblečena. Povsem spodobna. Kakšnih pet centimetrov drug od drugega. Dotikala, vsaj fizično, se nisva. Čutila sva se v povsem drugih sferah.

Namesto najinih ustnic so se poljubljale najine besede. Namesto najinih teles se je prepletal najin smeh.

Potem jih je našel. Štiri male rjave pikice. Še sama nisem vedela, da jih imam. In to prav tam, kjer je rekel, da so. Precej nejeverno sem odmaknila pulover in jih zagledala. Štiri, ki tvorijo krivuljo proti levi. Zanje ni mogel vedeti prej.

Videla sva se prvič.

Včasih

Včasih, ampak res samo včasih, mislim nanj. Recimo, da včasih tudi diham. In če včasih diham in včasih mislim nanj, potem je jasno kaj počnem. Včasih.

Včasih, resnično samo včasih, se včasih spremeni v ves čas. O tem seveda ne govorim. Tega nikdar nikomur ne priznam. Saj sem že lep čas nazaj rekla, da je moja skrivnost. Čeprav je včasih čudno skrivati nekoga, ki ne obstaja. Vsaj zame ne.

Včasih, in s tem nikakor ne mislim vsak ljubi dan, ga kličem. Ne kličem ga na telefon, to bi bilo nedopustno. Namesto tega rajši šepetam vetru, rišem po lužah in se derem oblakom. Ne sme vedeti, da to počnem, le predstavljam si, da me sliši.

Včasih potem postanem jezna. Če me sliši, zakaj se vendar ne oglasi. Kondor bi vendar moral leteti v pravo smer. K njegovi triindvajsetici. V moji smeri pa še vedno letijo le ptice ujede. Je vedel, da me bodo raztrgale takoj, ko bo zaprl svoja krila?

Včasih ljubim.