Oblaki

Včeraj sem opazovala oblake. Nebo je bilo čisto črno. Po njem pa se je kotalila sladkorna pena v umazanem roza odtenku. Sedela sem na terasi. Na svojem najljubšem stolu. Gola. Mačka se mi je muzala pod nogami in dolgi prsti so polzeli skozi moje lase. Srečala sem jih na poti od frizerja. Držali so se lastnikovih rok in te so se držale lastnika.

Ruta mi je zdrsnila z rame in se zapletla med njegove prste. Ne verjamem v naključja. V tistem trenutku je moral biti tam. Zame. Povabilo na kavo sem vljudno odklonila. Imela sem druge načrte. On pa je imel samo dve možnosti. Me je slišal ali ne?

Ni me razočaral. Prijel me je za roko in zakorakal v smeri svojega avtomobila. Hej, bil si izbran. Smer je bila še vedno ista. Le avto je bil drug. Moj. In avto sem peljala v drugi smeri. Moji. Ni se pritoževal in nisem bila presenečena.

Z lasmi se je igral neskončno dolgo. Res so dišali po sadju. Ko pa mi je glavo nagnil na stran in me mokro poljubil na vrat, nisem več hotela le sedeti. Tokrat so se moji prsti oklenili ograje. Nisem ga hotela gledati. Le silovito čutiti.

Potem se je brez besed oblekel. Odprla sem mu vrata. Zazdelo se mi je, kot da ga od nekod poznam. Oblaki so bili še vedno roza.