Kaj me poganja, pravzaprav. Srce? Verjetno. A še vsak, ki je poskušal igrati na strune mojega srca se je opekel. Tam spodaj so skrite prave strune. Igranje tam spodaj je tisto, ki resnično sklada simfonijo, da jo je užitek poslušati. Že sama misel na to me rajca. Spomini, ki se spet nebrzdano kotalijo iz mnogih predalov, mi ne pustijo sprehajati prstov po tipkovnici. Kot bi roka imela svojo pamet, poišče tisto nenasitno mesto.
Več kot očitno je bila odločitev o pisanju bloga spet ena v vrsti pravih. Občutljiva sem na spomine. Obožujem jih in hkrati me spravljajo ob pamet. Morda jih ravno zaradi tega obožujem.
Pravijo, da dobim poseben pogled. Ko se me polotijo spomini. In se vse kar čutim nahaja v moji muci. Kako naj ji rečem ne? In zakaj bi ji, ko pa je kriva za najlepše spomine. Kot začaran krog, iz katerega nikdar nočem izstopiti. Vsak je suženj nečesa. Jaz sem sužnja nje. Uravnava bitje mojega srca in izbira količino zraka, ki ga sprejemajo moja pljuča. In ona je sužnja mene. Všeč sva si. In ene brez druge ni.
Danes bom izbirala. Vroče ji je. In preden se lahko ohladi, ji mora postati najbolj vroče. Samo moji prsti tokrat ne bodo dovolj. Hoče več, hoče vse. In vse lahko dobi.
Več kot očitno je bila odločitev o pisanju bloga spet ena v vrsti pravih. Občutljiva sem na spomine. Obožujem jih in hkrati me spravljajo ob pamet. Morda jih ravno zaradi tega obožujem.
Pravijo, da dobim poseben pogled. Ko se me polotijo spomini. In se vse kar čutim nahaja v moji muci. Kako naj ji rečem ne? In zakaj bi ji, ko pa je kriva za najlepše spomine. Kot začaran krog, iz katerega nikdar nočem izstopiti. Vsak je suženj nečesa. Jaz sem sužnja nje. Uravnava bitje mojega srca in izbira količino zraka, ki ga sprejemajo moja pljuča. In ona je sužnja mene. Všeč sva si. In ene brez druge ni.
Danes bom izbirala. Vroče ji je. In preden se lahko ohladi, ji mora postati najbolj vroče. Samo moji prsti tokrat ne bodo dovolj. Hoče več, hoče vse. In vse lahko dobi.
Ni komentarjev:
Objavite komentar