petek, junij 09, 2006

Luna

Kadar luna sije name, običajno spustim rolete. Včeraj jih nisem. Opazovala sem njen bledi obraz. Skozi motne zavese in meglice na nebu je izgledal še bolj razmazan. Ležala sem čisto pri miru in zadržala dih. Tišina.

Izdihnila sem počasi. Z zaprtimi očmi. Ko sem jih odprla, mi je šepetala. Nisem slišala.

Še enkrat sem se popolnoma umirila. Še bitje srca se je upočasnilo. Spet nič. Le občasen piš vetra. In že kar preteča tišina.

Obrnila sem se stran in zaprla oči. Šepetanje. Čisto blizu mojega ušesa. Niti trznila nisem. Domišljija se spet poigrava.

Pramen las mi zdrsne prek lica. Pogledam jo. Še vedno je visoko na nebu, a njena svetloba ovija moje telo.

Vstanem in se sprehodim do okna. Odgrnem zaveso in ji gola stojim nasproti. Trzne?

Nočem nazaj. Stojim na mestu in ne odmaknem oči. Šepetanje me doseže kot odmev. Svetloba, ki sem jo do sedaj le videla, se začne zapletati v moje lase. Sprehodi se čez stopala na tleh, zaokroži okoli stegen, spolzi po vratu in me poljubi na usta.

Nasmehnem se. Kdo mi je poslal poljub?

2 komentarja:

Anonimni pravi ...

...že starodavna ljudstva so vedela, da ima noč svojo moč... ...luna, ta čudovita in skrivnostna dama,ki nam kaže vedno isti obraz, nikoli ne laže in iz nas izvablja najglobja čustva in občutke...
...s poljubom njene svetlobe ti želi nekaj povedati, razumeti, osvoboditi...mogoče te tvoje občutke in čustva ki jih zavestno ali nezavestno potiskaš vase...samo zato, da bi bila močna, ostala neprizadeta...

...poslušaj nasvet tete Lune...

loobeeca naslednjč te pridem poljubit kr js ;)

Anonimni pravi ...

Ja sej tudi jaz se večkrat zagledam v njo.