Delovne obveznosti včasih ne dopuščajo, da bi stvari potekale tako, kot si jih zastaviš. Konec tedna se je prikotalil z neverjetno hitrostjo. Ure so letele mimo mene, kot bi jih grabil in metal kakšen izklesan metalec diska.
Zadnja leta se zdi, kot da je teh metalcev polno vsepovsod. Ne spomnim se, kdaj bi se mi nazadnje kakšen trenutek vlekel. Dobro pa se spomnim trenutkov, za katere sem si potihem želela, da bi se.
Takrat recimo, ko naju je s kovtrom pokril čez glavo in se nagajivo nasmehnil. Ni mi dovolil, da se ga dotaknem. Približal se je na milimeter. Njegova vroča sapa je polnila moja pljuča in se vračala, kot bumerang, nazaj v njegova. Vročina je vsako sekundo postajala bolj neznosna. Običajno hrepenijo po tem, da me poljubijo. Tudi on je. Tega ni niti hotel niti mogel skriti. Pa vendar me ni.
Vem, da je čas mineval. A takrat nisem imela tega občutka. Premikala sva se počasi in se ujela v trenutek, ki je trajal in trajal. Nisva govorila. Le nasmeški so sem in tja presekali napetost.
Telesi sta drhteli. Potne kapljice so se nabirale počasi, a vztrajno. Tudi očitno nestrpne, so se zbirale v kaplje in se podale na pot. Vsaka posebej me je rezala, kot britvica v šibko telo.
V trenutku obupa, nemočnega pogleda in nezgrešljive želje so se najine ustnice vendarle dotaknile. Čas je zdivjal naprej in ko je minuto kasneje raziskoval še bolj vročo notranjost, sem si želela le to, da nikdar ne konča. Tam, milimeter stran od njega, sem se rodila, živela in tam bi z lahkoto tudi umrla. Čas.
Zadnja leta se zdi, kot da je teh metalcev polno vsepovsod. Ne spomnim se, kdaj bi se mi nazadnje kakšen trenutek vlekel. Dobro pa se spomnim trenutkov, za katere sem si potihem želela, da bi se.
Takrat recimo, ko naju je s kovtrom pokril čez glavo in se nagajivo nasmehnil. Ni mi dovolil, da se ga dotaknem. Približal se je na milimeter. Njegova vroča sapa je polnila moja pljuča in se vračala, kot bumerang, nazaj v njegova. Vročina je vsako sekundo postajala bolj neznosna. Običajno hrepenijo po tem, da me poljubijo. Tudi on je. Tega ni niti hotel niti mogel skriti. Pa vendar me ni.
Vem, da je čas mineval. A takrat nisem imela tega občutka. Premikala sva se počasi in se ujela v trenutek, ki je trajal in trajal. Nisva govorila. Le nasmeški so sem in tja presekali napetost.
Telesi sta drhteli. Potne kapljice so se nabirale počasi, a vztrajno. Tudi očitno nestrpne, so se zbirale v kaplje in se podale na pot. Vsaka posebej me je rezala, kot britvica v šibko telo.
V trenutku obupa, nemočnega pogleda in nezgrešljive želje so se najine ustnice vendarle dotaknile. Čas je zdivjal naprej in ko je minuto kasneje raziskoval še bolj vročo notranjost, sem si želela le to, da nikdar ne konča. Tam, milimeter stran od njega, sem se rodila, živela in tam bi z lahkoto tudi umrla. Čas.
2 komentarja:
Vedno imam občutek da si TI kot nekakšen opazovalec stvari ki se ti dogajajo, globoko znotraj sebe, nedotakljiva. To mi je všeč.
Tudi meni boris, tudi meni. :)
Objavite komentar