Night out

Potem, ko sem ji v nekaj kratkih stavkih razložila vse, kar se mi zdi, da vem o ljubezni, sva se v prijetno zatemnjenem ambientu s svetlečimi dežniki na stropu, skoraj sesedli v kavč.

Izbrana oprava je odkrivala čisto preveč in zaradi prav nič skritih poželjivih moških pogledov, sem se počutila fantastično. Kmalu so se pogledi spremenili v tipične prošnje za cigaret in ogenj. Ob tem, ko sem z nagajivim leskov v očeh ponavljala, da imam ogenj, se jih je večina le sramežljivo nasmehnila.

Nisem opazila, da se mi približuje. Ni od daleč vpil, kaj bi rad in ni se sklonil k meni. Počepnil je in mi ob tem koleno skoraj porinil v pičko. Ravno dovolj, da je pritegnil mojo pozornost. Očala mi je položil v naročje, jaz pa sem mu z eno roko vtaknila cigaret v usta in mu ga z drugo prižgala. Nakazal je, da bi se rad usedel in čeprav sem bila v zelo udobnem položaju, sem se premaknila. Potem se je predstavil. Najprej meni, potem še njej.

Govor ga je izdajal, ni bil od tu. Pogovor je stekel in veš čas sva se smejala. Nič blazno pomemnega ali pametnega mi ni povedal. Kot bi čutil, da tega nikakor ne potrebujem. Pozanimal se je o vsem. Kdo sem, kaj delam, od kje poznam prijateljico in še nekaj nepomembnih detjlev, potem pa se je približal mojemu vratu in globoko vdihnil. Spet sem se smejala, on pa se je od vrata preselil k rokam in spet pristal tam, kjer je začel. Čeprav je bilo očitno, je še poudaril, da mu neverjetno dišim. Nekaj časa je analiziral moj besedni zaklad, nekaj časa moj vonj, nekaj časa pa moj smeh. Naslonil je svojo glavo na mojo ramo.

Po kakšni uri ali dveh sem vstala, ga poljubila na desno lice in mu rekla, da je prijeten.

Nasmehnil se je in iz pogleda sem razbrala, da mu ni prav da grem. Kljub temu ni postal vsiljiv. Pomižiknil je in se vrnil h kolegu.

Elvir, arhitekt iz Tuzle.

Unchain my heart

Unchain my heart, baby let me go.
Unchain my heart, 'cause you don't love me no more.

I'm under you spell like a woman in a trance.
But I know darn well that I don't stand a chance.

So unchain my heart, oh please, please set me free.

Nekje

Nedokončana risba na platnici. Poteg črnila po listu nenapisane knjige. Zgodba o sreči, a brez konca.

Okostnjak v moji omari. Nehotni spomin, bi rekel Marcel.

Njegov okus ni bil okus magdalenice namočene v čaj. Bil je okus soli, ki se je zrcalila v mojih očeh. Siva modrina s spomladansko travo.

Bil je številka 23. Sama sem številka 8. Smejala sva se številki 9. Razbila številka 12. Danes, kot številka 14, si vzame čas samo zase. Vidim ga in slišim.

Pošljem mu poljub na levo ramo in vmes ne pozabim malo zadihat.

Marioneta

Luna je nazaj. Še vedno se zavija v rožnate meglice, a nič več mi ne pošilja poljubov. Le domišljam si, vsake toliko, da mi še vedno jih.

Čudila sem se nad obdobjem, v katerega sem zapadla. Čudila sem se dogodkom, ki so se vrstili. Čudila sem se celo dogodkom, ki se sploh niso zgodili. In sanjala.

Kruta realnost v meni, nikoli zavita v celofan, vedno ostra in pekoča, se je za nekaj trenutkov umaknila. Ni pobegnila. Ni se skrila. Še vedno jo čutim, še jo živim. Pa vendar je nekaj vseeno zelo drugače.

Od te drugačnosti se ne čuti ogroženo. Ne trudi se boriti za mesto, ki si ga je prilastila v dobre četrt stoletja. Preži v ozadju in čaka. Pazi name.

Tihi dogovor. Nisem hotela ljubiti. In ona mi je to omogočala.

Izdaja? Nje? Same sebe? Ali zgolj nekaj neizbežnega?

Zaradi njega sem poiskala dušo in zagnala srce. Težak, a vseeno enostaven korak. Težji je tisti drugi. Izgubiti dušo in izklopiti srce.

Marioneta sem. On pa se niti ne zaveda, da je gospodar vseh mojih niti.

The beast within

42

Ne razmišljam kaj počneš, kaj se ti podi po glavi, enostavno odplavam v svojo namišljeno vas, pred svoj namišljen kamin, se zleknem na kavč in se smejim s svojim namišljenim tabo.

Kaj narediš, če se tvoja želja tepe z željo nekoga drugega?

42.

Vedno sem verjela, da si je treba želje uresničit. Ne za vsako ceno, ampak saj takih želja, ki bi utegnile prizadeti koga drugega nikoli nisem imela. Do sedaj.

Razen tega, da včasih besno jokam, se počutin fantastično. Živo in na nek čuden način izpopolnjeno. Zakaj, če pa nimam razloga?

42.

Le sexam ne več. To me je presenetilo še bolj kot solze. Presenetilo me je, da nisem opazila nikogar, ki bi me pritegnil. Nihče ni v meni prebudil želje po tem, da bi mu nekaj dala in nekaj vzela. Nihče.

Kako to? 42.

Šele danes prvič sploh premišljujem o tem. Kot da bi mi ogromna radirka zbrisala vse, kar je moja zgodba pisala do sedaj in praznino nadomestila s samimi čudnimi vprašanji, na katera mrzlično iščem odgovore. Kako naj vendar potem počnem kaj drugega?

42. Vedno znova.

Naj torej zgradim nekaj novega ali preprosto zaupam temu kar imam, kar vem?

42.

Ime

V začetku je bilo delovno. A je ostalo malce dlje, kot je bilo predvideno.

Zdaj vem zakaj.

Prav je, da blog raste z mano.

Trenutno sva v puberteti.

Calm

Tekma

Tekla sem. Tekla sem, kot da bi tekla za življenje. Z vsako potno kapljico, ki je spolzela po telesu in se razbila ob tleh, je moje telo postajalo lažje.

Bežala sem. Jaz, ki nikoli ne bežim. Bežala sem sama pred sabo. Bežala pred mislimi, ki so se vžgale v sleherni del mene. Bežala pred mislimi, ki jih do takrat nisem poznala. Bežala sem pred občutkom nemoči. Že sama beseda mi je tuja, kaj šele občutek. Bežala sem pred občutkom strahu. Kako, ko pa nikoli nisem verjela, da sploh obstaja. Bežala sem pred bolečino. Pred bolečino, ki mi je najprej s solzami napolnila oči in me potem trgala kos za kosom, kot ptica ujeda, ki se loti svojega plena.

Čutila sem kremplje, ki so me pritiskali k tlom. Čutila oster kljun, ki je zarezal vame in sunkovito potegnil. Včasih se je ustavil. Nisem bila več prepričana. Enkrat se mi je zazdelo, da izgubljam boj, v katerem se niti nočem boriti, spet drugič, da me nekdo pripravlja na nekaj popolnoma drugega, drugačnega.

Trenutno? Diham. Vdihnem in izdihnem počasi. Hvaležna sem mirnosti, ki me je napolnila. Hvaležna sem njemu. Zakaj? Ker me je ubil in mi hkrati dal moč, da živim naprej. Ker je postal najbolj boleč in hkrati najlepši spomin. Ker ga ni pa vendar je in vedno bo.

On je jaz, le drug obraz.