Do neba

Bala sem se edino tega, da bi mu nehote dala več, kot je bil tisti trenutek pripravljen vzeti.

Začetnica sem bila v tej igri. V igri, ki ni bila še niti napisana. Pravila. Če so sploh bila, so se določala sproti. Meje so se podirale in postavljale hkrati.

Pot, po kateri sem skorajda tekla, je bila brez kažipotov. Brez semaforjev. Brez opozorilnih tabel.

Cilj ni bil znan. Vsaj meni ne. Gorela je le želja. Moja. Tvoja. Najina. Čigava pravzaprav?

Nestrpna sem bila. Kot ponavadi. A takrat me je ta nestrpnost pomirjala. V nestrpnosti sem našla zaveznico, ki me je držala nad tlemi ravno toliko, da me ni odneslo v nebo.

Tja ne smem. Ne sama. Tja greva nekoč oba. Če je pot prava. Morda.

Broken

Vročina

Danes mi je preprosto in samo vroče. Že ves dan postopam po stanovanju. Seveda obstaja milijon stvari, ki bi jih morala postoriti, a nekako ne najdem volje.

Preveč razmišljam. Potegne me v nek paralelni svet, ki sem ga pospešeno gradila vrsto let. Nič posebnega ni tam. Nič otipljivega. Morda se tja vedno znova vračam prav zaradi tega.

Tam od mene nihče ne pričakuje prav ničesar. In kar je verjetno še bolj pomembno, jaz ne pričakujem ničesar od nikogar. Edino na ta način nikoli ne prizadenem. Niti sama nisem prizadeta. Nikoli tako, kot me je, verjetno nevede in nehote, prizadel on.

Ne zamerim mu. Nikakor. Hvaležna sem za trenutke, ki so nama bili dani. In hvaležna sem, da ga imam, v tistem drugem svetu, še vedno pravico objemati in poljubljati.

Vedno sem vedela, da bo prišel trenutek, ko ne bom mogla nadzirati vsega. Čakala sem, sploh v zadnjem času, da pride in mi pokaže nekaj zame popolnoma neobičajnega. Čakala sem, da mi pokaže tisto, v kar nikdar nisem verjela. Čakala sem, da mi da vse, kar sem si nevede ves čas želela. Čakala sem nanj.

Vedela sem od samega začetka, da je moja sreča največja iluzija. Vedela sem, da toliko dobrega enostavno mora nositi s seboj tudi nekaj slabega. Eno brez drugega naj vendar ne bi obstajalo.

Še preden je prvič spregovoril z menoj, še preden me je prvič poljubil in preden me je skril v svoj objem, sem vedela kam me bo odpeljal. Stopila sem, zavestno, na njegovo pot. In sprejela sem, zavestno, njegov odtis.

Ne dam ga. Nikdar. Kar mi je dal je samo moje. Boli me. Ampak temu občutku se nikdar ne odpovem.

Čeprav vem, da tudi sanjati več ne smem.

Val

Vzel me je nepričakovano. Od zadaj. Kot val se je zgrnil nadme. Ujel me je v svoje pene, se poigral z mojim telesom in ga, naveličan, z vso silo treščil ob skale.

Njegove kapljice so prodirale vame skozi vsako, še tako majhno poro. Pila sem ga. Čutila sem, da je slan. Čutila sem, da je spolzek. Slutila sem.

Slutila sem neizbežnost, ki je sledila. Videla sem svoje raztreščeno telo, še preden je vedel on sam. Nisem se upirala niti za trenutek. Nikdar. Ne takrat, ko me je lovil. Ne takrat, ko me je imel. In ne takrat, ko me je izpustil.

Potapljala sem se z njim in utapljala v njem. Zavita v njegove pene sem jadrala, sem lebdela, sem živela.

Pogasila me je voda. Ugasnil me je on. Nikoli več ne bom gorela.

Yesterday

The way I saw the moon.

Preteklost se nariše v prihodnosti

Tako preroško se počutim.

Luna

Kadar luna sije name, običajno spustim rolete. Včeraj jih nisem. Opazovala sem njen bledi obraz. Skozi motne zavese in meglice na nebu je izgledal še bolj razmazan. Ležala sem čisto pri miru in zadržala dih. Tišina.

Izdihnila sem počasi. Z zaprtimi očmi. Ko sem jih odprla, mi je šepetala. Nisem slišala.

Še enkrat sem se popolnoma umirila. Še bitje srca se je upočasnilo. Spet nič. Le občasen piš vetra. In že kar preteča tišina.

Obrnila sem se stran in zaprla oči. Šepetanje. Čisto blizu mojega ušesa. Niti trznila nisem. Domišljija se spet poigrava.

Pramen las mi zdrsne prek lica. Pogledam jo. Še vedno je visoko na nebu, a njena svetloba ovija moje telo.

Vstanem in se sprehodim do okna. Odgrnem zaveso in ji gola stojim nasproti. Trzne?

Nočem nazaj. Stojim na mestu in ne odmaknem oči. Šepetanje me doseže kot odmev. Svetloba, ki sem jo do sedaj le videla, se začne zapletati v moje lase. Sprehodi se čez stopala na tleh, zaokroži okoli stegen, spolzi po vratu in me poljubi na usta.

Nasmehnem se. Kdo mi je poslal poljub?

Tukaj ali tam?

Ležernost

Zavita v svoje snežno bele rjuhe sem ležala na hrbtu in ga opazovala. Deloval je spokojno pa vendar je vsake toliko časa sunkovito trznil. Želela sem se ga dotakniti, a ga nisem hotela zbuditi. Všeč mi je tak. Hkrati blizu in daleč.

Sprehajala sem roke tik nad njegovim telesom. Vsake toliko časa se mi je zazdelo, da jih čuti. Zamomljal je nekaj nerazumljivega in stegnil roko proti meni. Spretno sem se ji izognila. Njena teža v tem trenutku ni bila dobrodošla. Le omejevala bi me. Pri mojem početju.

Še bolj sem se mu približala. Odgrnila sem rjuho in si pobliže ogledovala vse detajle. Lasje, ki so bili še vedno rahlo vlažni, so se lepili na čelo in ušesa. Nos se je perfektno zlival z vsemi potezami obraza. Zob ne vidim. Vidim pa njihov odtis. Med vratom in ključnico. Ni pravilen. In usta. Ustnice. Obliznem jih. Njegove. In on spet momlja.

Za trenutek odpre oči, se nasmehne in potoni nazaj v globine sna. Še vedno nočem, da se prebudi.

Želim si ga še malo opazovati. Mišice, ki se napnejo kadar trzne. In njegov, njegov čudoviti kurac. Je pripravljen še vedno ali že spet?

Ne grem se več. Sklonim se nadenj, še preden se mu uspe dokončno predramiti.

Vzamem si ga.

Ne zdi se več utrujen.

Predrznost?

Pride otožnost z vremenom? Pride osamljenost zato, ker jo rabimo ali zato, ker tako hoče?

Zgubljam svojo nit, a sem vsemu navkljub pomirjena. Poskušam, znova in znova, ujeti vsaj en košček resnice. Iščem načine in iščem poti, ki bi govorile tisto, kar mi je najtežje slišati. Rada bi verjela točno tisto, kar mi govorijo. Rada bi se smejala, rada bi kričala, rada razumela.

Všeč sem si. Mnogi bi rekli celo preveč všeč. Nič slabega ne vidim v tem. Še posebno se ne počutim. To mi pravijo oni. Jaz pa se ob vsem tem počutim kot duh. Kot prikazen nečesa, kar ne obstaja. Kot prikazen, ki so jo ustvarili sami. Mnenja o meni se vedno krešejo. Tudi tukaj se. Na nek način me to zabava. Včasih pa me zgolj dolgočasi.

Igrala sem se. Še enkrat več sem bila poredna. Ne hudobna, le poredna. Nedolžna pravijo da izgledam. Nebogljena. Celo prestrašena. Ob tem pa čutijo še nekaj. Predrznost, jim pravim. In se smejijo.

Predrznost jih vedno pokonča. Tudi sama bom enkrat prišla na vrsto. V to sem prepričana. Nekdo me bo ujel, izrabil in prizadel. Blizu je.

Mar ve, da ga že opazujem?

Solitude