četrtek, junij 29, 2006

Do neba

Bala sem se edino tega, da bi mu nehote dala več, kot je bil tisti trenutek pripravljen vzeti.

Začetnica sem bila v tej igri. V igri, ki ni bila še niti napisana. Pravila. Če so sploh bila, so se določala sproti. Meje so se podirale in postavljale hkrati.

Pot, po kateri sem skorajda tekla, je bila brez kažipotov. Brez semaforjev. Brez opozorilnih tabel.

Cilj ni bil znan. Vsaj meni ne. Gorela je le želja. Moja. Tvoja. Najina. Čigava pravzaprav?

Nestrpna sem bila. Kot ponavadi. A takrat me je ta nestrpnost pomirjala. V nestrpnosti sem našla zaveznico, ki me je držala nad tlemi ravno toliko, da me ni odneslo v nebo.

Tja ne smem. Ne sama. Tja greva nekoč oba. Če je pot prava. Morda.

Ni komentarjev: