Običajno nimam težav z izražanjem hvaležnosti. Tudi drugi, opažam, besedico hvala s pridom uporabljajo.
Predvsem se mi zdi njena uporaba na mestu takoj potem, takrat, ko ubiti kriki ne najdejo prave poti iz grla. Takrat, ko oči potujejo od stropa nazaj proti mojemu potnemu telesu. Takrat, ko se od drhtenja trese še vsa nepomembna okolica. Velikokrat, tako kot kriki, ostane neizrečena, beseda hvala. Kadar pa je izrečena, se lahko ob vsej iskrenosti, ki vedno veje iz nje, le nagajivo nasmehnem. Tudi to resnično rada počnem.
Ja, rada se smejem. Rada se nasmiham. Nagajivo, poželjivo, skrivnostno. Vedno ob primernem trenutku. Verjetno zato, ker nikoli ni napačnega. Trenutka namreč. Če mi nekaj zvabi nasmeh na ustnice, bi ga bilo enostavno greh zavreči. In všeč jim je, ta moj nasmeh. Ujamejo se vanj vedno znova in znova. Takšne in drugačne ribe. Ampak kadar lovim, ne lovim z nasmehom. Oseba, ki me prepriča, si zasluži drugačen tretma.
Nikoli ni v dvomih, kaj želim. In vedno mi je to pripravljena dati. Redko se zmotim. Ljudje imamo nos za različne stvari. Mojemu diši sex. Ne dober, odličen sex.
Premišljujem kdaj pravzaprav sem to ugotovila. Ali sem enostavno vedela od nekdaj? Nič v mojem življenju ni potekalo običajno. Niti izguba nedolžnosti ne. Rada se ga spominjam, duhoviteža. In rada se spominjam najine zgodbe. Nikoli me ni bilo strah. Dvom je od nekdaj nekaj, kar zame ne obstaja. Nikdar se ne lotevam stvari, če v njih nisem popolnoma prepričana. To si enostavno dolgujem. Zarezal je s svojim nožem v moje voljno meso. Bolelo me je in se mi vrtelo. Solza mi je stekla preko lica. Ena sama solza. In nekje odznotraj je izbruhnil krik. Z nečim nedoločljivim v očeh me je pogledal. Moja usta so bila odprta. Glas se je izgubil neznano kam. V očeh pa je mogel zagledati le divje hotenje. Hotenje po še. Previden je bil z mano. Mogoče je že takrat slutil, da je to vse, kar želim od njega. In dal mi je, kar sem hotela. Dal mi je nesebično. Njegovi dotiki so govorili namesto njega. In slišala sem vsakega posebej. Še zdaj jih rada poslušam.
In potem sem šla. Nasmejana in prevzetna. On je ostal in ni razumel. Kot toliko drugih kasneje. A ni prosil in ni spraševal. Le zahvalil se je, ko sem ga poljubila na raskavo lice. Občutek se nikoli ne izgubi. Ima ga, občutek, in nima mene. Prav je bilo in še vedno je prav.
Predvsem se mi zdi njena uporaba na mestu takoj potem, takrat, ko ubiti kriki ne najdejo prave poti iz grla. Takrat, ko oči potujejo od stropa nazaj proti mojemu potnemu telesu. Takrat, ko se od drhtenja trese še vsa nepomembna okolica. Velikokrat, tako kot kriki, ostane neizrečena, beseda hvala. Kadar pa je izrečena, se lahko ob vsej iskrenosti, ki vedno veje iz nje, le nagajivo nasmehnem. Tudi to resnično rada počnem.
Ja, rada se smejem. Rada se nasmiham. Nagajivo, poželjivo, skrivnostno. Vedno ob primernem trenutku. Verjetno zato, ker nikoli ni napačnega. Trenutka namreč. Če mi nekaj zvabi nasmeh na ustnice, bi ga bilo enostavno greh zavreči. In všeč jim je, ta moj nasmeh. Ujamejo se vanj vedno znova in znova. Takšne in drugačne ribe. Ampak kadar lovim, ne lovim z nasmehom. Oseba, ki me prepriča, si zasluži drugačen tretma.
Nikoli ni v dvomih, kaj želim. In vedno mi je to pripravljena dati. Redko se zmotim. Ljudje imamo nos za različne stvari. Mojemu diši sex. Ne dober, odličen sex.
Premišljujem kdaj pravzaprav sem to ugotovila. Ali sem enostavno vedela od nekdaj? Nič v mojem življenju ni potekalo običajno. Niti izguba nedolžnosti ne. Rada se ga spominjam, duhoviteža. In rada se spominjam najine zgodbe. Nikoli me ni bilo strah. Dvom je od nekdaj nekaj, kar zame ne obstaja. Nikdar se ne lotevam stvari, če v njih nisem popolnoma prepričana. To si enostavno dolgujem. Zarezal je s svojim nožem v moje voljno meso. Bolelo me je in se mi vrtelo. Solza mi je stekla preko lica. Ena sama solza. In nekje odznotraj je izbruhnil krik. Z nečim nedoločljivim v očeh me je pogledal. Moja usta so bila odprta. Glas se je izgubil neznano kam. V očeh pa je mogel zagledati le divje hotenje. Hotenje po še. Previden je bil z mano. Mogoče je že takrat slutil, da je to vse, kar želim od njega. In dal mi je, kar sem hotela. Dal mi je nesebično. Njegovi dotiki so govorili namesto njega. In slišala sem vsakega posebej. Še zdaj jih rada poslušam.
In potem sem šla. Nasmejana in prevzetna. On je ostal in ni razumel. Kot toliko drugih kasneje. A ni prosil in ni spraševal. Le zahvalil se je, ko sem ga poljubila na raskavo lice. Občutek se nikoli ne izgubi. Ima ga, občutek, in nima mene. Prav je bilo in še vedno je prav.
Ni komentarjev:
Objavite komentar