Vročina

Danes mi je preprosto in samo vroče. Že ves dan postopam po stanovanju. Seveda obstaja milijon stvari, ki bi jih morala postoriti, a nekako ne najdem volje.

Preveč razmišljam. Potegne me v nek paralelni svet, ki sem ga pospešeno gradila vrsto let. Nič posebnega ni tam. Nič otipljivega. Morda se tja vedno znova vračam prav zaradi tega.

Tam od mene nihče ne pričakuje prav ničesar. In kar je verjetno še bolj pomembno, jaz ne pričakujem ničesar od nikogar. Edino na ta način nikoli ne prizadenem. Niti sama nisem prizadeta. Nikoli tako, kot me je, verjetno nevede in nehote, prizadel on.

Ne zamerim mu. Nikakor. Hvaležna sem za trenutke, ki so nama bili dani. In hvaležna sem, da ga imam, v tistem drugem svetu, še vedno pravico objemati in poljubljati.

Vedno sem vedela, da bo prišel trenutek, ko ne bom mogla nadzirati vsega. Čakala sem, sploh v zadnjem času, da pride in mi pokaže nekaj zame popolnoma neobičajnega. Čakala sem, da mi pokaže tisto, v kar nikdar nisem verjela. Čakala sem, da mi da vse, kar sem si nevede ves čas želela. Čakala sem nanj.

Vedela sem od samega začetka, da je moja sreča največja iluzija. Vedela sem, da toliko dobrega enostavno mora nositi s seboj tudi nekaj slabega. Eno brez drugega naj vendar ne bi obstajalo.

Še preden je prvič spregovoril z menoj, še preden me je prvič poljubil in preden me je skril v svoj objem, sem vedela kam me bo odpeljal. Stopila sem, zavestno, na njegovo pot. In sprejela sem, zavestno, njegov odtis.

Ne dam ga. Nikdar. Kar mi je dal je samo moje. Boli me. Ampak temu občutku se nikdar ne odpovem.

Čeprav vem, da tudi sanjati več ne smem.