petek, avgust 04, 2006

Včasih

Včasih, ampak res samo včasih, mislim nanj. Recimo, da včasih tudi diham. In če včasih diham in včasih mislim nanj, potem je jasno kaj počnem. Včasih.

Včasih, resnično samo včasih, se včasih spremeni v ves čas. O tem seveda ne govorim. Tega nikdar nikomur ne priznam. Saj sem že lep čas nazaj rekla, da je moja skrivnost. Čeprav je včasih čudno skrivati nekoga, ki ne obstaja. Vsaj zame ne.

Včasih, in s tem nikakor ne mislim vsak ljubi dan, ga kličem. Ne kličem ga na telefon, to bi bilo nedopustno. Namesto tega rajši šepetam vetru, rišem po lužah in se derem oblakom. Ne sme vedeti, da to počnem, le predstavljam si, da me sliši.

Včasih potem postanem jezna. Če me sliši, zakaj se vendar ne oglasi. Kondor bi vendar moral leteti v pravo smer. K njegovi triindvajsetici. V moji smeri pa še vedno letijo le ptice ujede. Je vedel, da me bodo raztrgale takoj, ko bo zaprl svoja krila?

Včasih ljubim.

2 komentarja:

Ruth* pravi ...

Zanimivo. Sama se na večernih prehodih, kjer več kilometrov okoli mene ni nikogar derem na ves glas, da sem vredna ljubezni. Včasih ... pomaga.

PsY pravi ...

Včasih...se je dejansko lažje pogovarjati z vetrom, luno, oblaki. Včasih...se dejansko zdi, da razumejo več in bolje...