Brez bolečine

Besede včasih bolijo. Tudi mene, a ne tokrat. Naj bodo izbrisane zgodbe resnične ali ne, si vsak ustvari svojo sliko. Vsak me porine v svoj predal in si zamišlja točno tisto, kar hoče sam. Napisane besede so očitno še močnejše od izgovorjenih.

Oblaki se topijo kot sladkorna pena, kateri so tako zelo podobni.

List ostaja tokrat nepopisan.

Do nadaljnjega sem dosegljiva malce manj, kot do sedaj. Blog je zrasel v ilegali in tja bo ponovno poniknil.

Opravičilo bralcem? Pojasnilo? Poljubite si levo ramo, razmišljajte in ne pozabite vmes malo zadihat.

Kolaps sistema

Če se mi je v nekem trenutku zdelo, da so bile vse moje reakcije od dneva D točno takšne, kot bi morale biti, se mi danes to ne zdi več.

Marsikdo bi se strinjal. Če človek izrazi željo po tem, da se ga pusti pri miru, to željo upoštevaš. Upoštevaš jo kljub temu, da se v vsakem in vseh pogledih tepe s tvojo željo.

Marsikdo se ne bi strinjal. Človeku je treba pokazati koliko ti pomeni. V vojni in ljubezni je tako ali tako dovoljeno vse.

Kaj je torej prava reakcija?

Pustiti in ljubiti ali ljubiti in težiti?

Zakaj sem izbrala prvo možnost? Nisem se navajena boriti. Vsaj v takem smislu ne. Poleg tega sem navajena upoštevati želje drugih. Sedanji konflikt v meni je nekaj popolnoma novega.

Še vedno se dnevno borim z željo, da ga pokličem. Ne bi rekla, da zmaga razum. Ne vem, če sploh kaj zmaga. Preprosto ne pokličem. Mogoče zato, ker je preprostost nekaj, kar ljubi on.

Razlogov v sebi ne iščem. Ne iščem jih niti v njem. Vem, da razlogov tukaj ni. Ampak kje potem so? Se vele(pre)cenjena Teta Usoda igra z nama? Nikakor. Verjamem le v tiste pravljice, ki jih napišem in realiziram sama. Nama zvezde niso namenjene? Bullshit, preveč svetlobnih let so oddaljene, poleg tega pa ne najdem pametnega razloga, zakaj bi se ukvarjale ravno z nama.

In zakaj kar naenkrat govorim v dvojini, ko pa naju sploh ni? Nikoli nisva bila in nikoli naju ne bo.

Bila je energija, bila je strast, bila je fantazija.

Fantazija, ki se je utopila v zelenem tolmunu, ki ga je narisala moja domišljija.

Videnje

Štiri pike imam na levi rami. Štiri male rjave pikice, ki še nikomur niso padle v oči. Niso kakor tista, malce večja pika, med popkom in mojo muco. Nahaja se ravno toliko proti levi, da pade naravnost v desno oko tistega, ki ubere najbolj običajno pot do skritega zaklada.

Štiri male rjave pikice pa so povsem neopazne. Vsem razen njemu. On jih je opazil, še preden jih je sploh zagledal.

Ležala sva na postelji. Oblečena. Povsem spodobna. Kakšnih pet centimetrov drug od drugega. Dotikala, vsaj fizično, se nisva. Čutila sva se v povsem drugih sferah.

Namesto najinih ustnic so se poljubljale najine besede. Namesto najinih teles se je prepletal najin smeh.

Potem jih je našel. Štiri male rjave pikice. Še sama nisem vedela, da jih imam. In to prav tam, kjer je rekel, da so. Precej nejeverno sem odmaknila pulover in jih zagledala. Štiri, ki tvorijo krivuljo proti levi. Zanje ni mogel vedeti prej.

Videla sva se prvič.

Včasih

Včasih, ampak res samo včasih, mislim nanj. Recimo, da včasih tudi diham. In če včasih diham in včasih mislim nanj, potem je jasno kaj počnem. Včasih.

Včasih, resnično samo včasih, se včasih spremeni v ves čas. O tem seveda ne govorim. Tega nikdar nikomur ne priznam. Saj sem že lep čas nazaj rekla, da je moja skrivnost. Čeprav je včasih čudno skrivati nekoga, ki ne obstaja. Vsaj zame ne.

Včasih, in s tem nikakor ne mislim vsak ljubi dan, ga kličem. Ne kličem ga na telefon, to bi bilo nedopustno. Namesto tega rajši šepetam vetru, rišem po lužah in se derem oblakom. Ne sme vedeti, da to počnem, le predstavljam si, da me sliši.

Včasih potem postanem jezna. Če me sliši, zakaj se vendar ne oglasi. Kondor bi vendar moral leteti v pravo smer. K njegovi triindvajsetici. V moji smeri pa še vedno letijo le ptice ujede. Je vedel, da me bodo raztrgale takoj, ko bo zaprl svoja krila?

Včasih ljubim.

Night out

Potem, ko sem ji v nekaj kratkih stavkih razložila vse, kar se mi zdi, da vem o ljubezni, sva se v prijetno zatemnjenem ambientu s svetlečimi dežniki na stropu, skoraj sesedli v kavč.

Izbrana oprava je odkrivala čisto preveč in zaradi prav nič skritih poželjivih moških pogledov, sem se počutila fantastično. Kmalu so se pogledi spremenili v tipične prošnje za cigaret in ogenj. Ob tem, ko sem z nagajivim leskov v očeh ponavljala, da imam ogenj, se jih je večina le sramežljivo nasmehnila.

Nisem opazila, da se mi približuje. Ni od daleč vpil, kaj bi rad in ni se sklonil k meni. Počepnil je in mi ob tem koleno skoraj porinil v pičko. Ravno dovolj, da je pritegnil mojo pozornost. Očala mi je položil v naročje, jaz pa sem mu z eno roko vtaknila cigaret v usta in mu ga z drugo prižgala. Nakazal je, da bi se rad usedel in čeprav sem bila v zelo udobnem položaju, sem se premaknila. Potem se je predstavil. Najprej meni, potem še njej.

Govor ga je izdajal, ni bil od tu. Pogovor je stekel in veš čas sva se smejala. Nič blazno pomemnega ali pametnega mi ni povedal. Kot bi čutil, da tega nikakor ne potrebujem. Pozanimal se je o vsem. Kdo sem, kaj delam, od kje poznam prijateljico in še nekaj nepomembnih detjlev, potem pa se je približal mojemu vratu in globoko vdihnil. Spet sem se smejala, on pa se je od vrata preselil k rokam in spet pristal tam, kjer je začel. Čeprav je bilo očitno, je še poudaril, da mu neverjetno dišim. Nekaj časa je analiziral moj besedni zaklad, nekaj časa moj vonj, nekaj časa pa moj smeh. Naslonil je svojo glavo na mojo ramo.

Po kakšni uri ali dveh sem vstala, ga poljubila na desno lice in mu rekla, da je prijeten.

Nasmehnil se je in iz pogleda sem razbrala, da mu ni prav da grem. Kljub temu ni postal vsiljiv. Pomižiknil je in se vrnil h kolegu.

Elvir, arhitekt iz Tuzle.

Unchain my heart

Unchain my heart, baby let me go.
Unchain my heart, 'cause you don't love me no more.

I'm under you spell like a woman in a trance.
But I know darn well that I don't stand a chance.

So unchain my heart, oh please, please set me free.

Nekje

Nedokončana risba na platnici. Poteg črnila po listu nenapisane knjige. Zgodba o sreči, a brez konca.

Okostnjak v moji omari. Nehotni spomin, bi rekel Marcel.

Njegov okus ni bil okus magdalenice namočene v čaj. Bil je okus soli, ki se je zrcalila v mojih očeh. Siva modrina s spomladansko travo.

Bil je številka 23. Sama sem številka 8. Smejala sva se številki 9. Razbila številka 12. Danes, kot številka 14, si vzame čas samo zase. Vidim ga in slišim.

Pošljem mu poljub na levo ramo in vmes ne pozabim malo zadihat.

Marioneta

Luna je nazaj. Še vedno se zavija v rožnate meglice, a nič več mi ne pošilja poljubov. Le domišljam si, vsake toliko, da mi še vedno jih.

Čudila sem se nad obdobjem, v katerega sem zapadla. Čudila sem se dogodkom, ki so se vrstili. Čudila sem se celo dogodkom, ki se sploh niso zgodili. In sanjala.

Kruta realnost v meni, nikoli zavita v celofan, vedno ostra in pekoča, se je za nekaj trenutkov umaknila. Ni pobegnila. Ni se skrila. Še vedno jo čutim, še jo živim. Pa vendar je nekaj vseeno zelo drugače.

Od te drugačnosti se ne čuti ogroženo. Ne trudi se boriti za mesto, ki si ga je prilastila v dobre četrt stoletja. Preži v ozadju in čaka. Pazi name.

Tihi dogovor. Nisem hotela ljubiti. In ona mi je to omogočala.

Izdaja? Nje? Same sebe? Ali zgolj nekaj neizbežnega?

Zaradi njega sem poiskala dušo in zagnala srce. Težak, a vseeno enostaven korak. Težji je tisti drugi. Izgubiti dušo in izklopiti srce.

Marioneta sem. On pa se niti ne zaveda, da je gospodar vseh mojih niti.